Folna kislina v tekočini

Ko ženske prestopimo štirideseto leto, se telo začne spreminjati na način, ki ga pogosto najprej opazimo v menstrualnem ciklusu, energiji, spanju, razpoloženju, koži, laseh in telesni sestavi.

Moja osebna zgodba o alopeciji, izgubi las in samopodobe. O težkem obdobju, iskanju svoje poti in želji, da bi s svojo izkušnjo pomagala tudi drugim ženskam.

Prejšnjo nedeljo sem pisala o peptidih, zato danes malo več o matičnih celicah. Pravzaprav se mi zdi, da se ti dve temi zelo lepo povezujeta. Če sem prejšnji teden pisala o peptidih kot o nekakšnih sporočilih, s katerimi naše celice komunicirajo, so matične celice eden najbolj fascinantnih delov sposobnosti našega telesa, da se obnavlja. Vem, da ste za matične celice že vsi slišali. Največkrat jih povezujemo z zdravljenjem sklepov, poškodbami hrustanca ali pa s shranjevanjem matičnih celic ob rojstvu otroka. In vedno bolj, ko se poglabljam v regenerativno medicino, bolj ugotavljam, kako veliko širša je pravzaprav njihova zgodba. Kaj sploh so? Zakaj jih imamo? Kaj se z njimi dogaja, ko se staramo? In najbolj od vsega me zanima, kaj potrebujejo naše lastne matične celice, da lahko čim bolje opravljajo svoje delo? Kaj sploh so matične celice? Matične celice niso nekaj, kar obstaja samo v laboratorijih in klinikah. Imamo jih v svojem telesu in njihova posebnost je v tem, da se lahko samoobnavljajo, hkrati pa lahko iz njih nastajajo bolj specializirane celice. Ravno zato so tako pomembne pri vzdrževanju in obnovi naših tkiv. Naše telo ni nekaj statičnega. V njem vsak trenutek celice odmirajo, nastajajo nove, tkiva se popravljajo in prilagajajo, pri številnih teh procesih pa sodelujejo matične oziroma progenitorske celice. Kaj potrebujejo za svoje delo? In kaj sploh potrebuje matična celica, da lahko svoje delo dobro opravlja? Ker tudi matična celica ni izolirana od preostalega telesa, je njeno delovanje odvisno od okolja, v katerem živi, od signalov, ki jih prejema, od energije, ki jo ima na voljo, od stanja njenih mitohondrijev in od hranil, iz katerih telo gradi in vzdržuje svoje celice. In tukaj pride v ospredje zdrava, živa hrana, ki jo telo potrebuje za svoje optimalno delovanje. Mrtva hrana (zapakirana, predpripravljena hrana, polna »nič« hranil, brez vitaminov, mineralov in encimov, brez vlaknin, brez zdravih maščob) – mrtvo telo. Živa hrana (sveže sadje, zelenjava, semena, oreščki, zdrave maščobe …) – živo telo. Zdrave maščobe so pomembne za normalno zgradbo celičnih membran in sodelujejo pri celičnem signaliziranju. Beljakovine nam zagotavljajo aminokisline, ki jih telo potrebuje za gradnjo in obnovo tkiv, encimov in številnih signalnih molekul. Vitamini in minerali pa sodelujejo v neštetih encimskih procesih, ki omogočajo normalno celično delitev, nastajanje DNK, proizvodnjo energije in zaščito celice pred poškodbami. Zato se regeneracija telesa nikoli ne predstavlja kot ena sama terapija, ena kapsula ali ena sama snov. Lahko govorimo o najbolj napredni regenerativni medicini na svetu, toda če celica nima energije in osnovnih gradnikov, ki jih potrebuje za svoje delovanje, smo spregledali osnovo. Kje v to zgodbo vstopi NAD+? Velik pomen lahko na tej točki pripišemo molekuli NAD+. NAD+ oziroma nikotinamid adenin dinukleotid je molekula, ki jo najdemo praktično v vseh naših celicah in brez katere številni osnovni procesi celičnega življenja sploh ne bi mogli normalno potekati. Največkrat o NAD+ slišimo v povezavi z energijo in mitohondriji, saj sodeluje pri procesih, s katerimi naše celice pretvarjajo hranila v uporabno celično energijo. Meni pa je najbolj zanimivo, da NAD+ uporabljajo tudi encimi, ki sodelujejo pri odzivu celice na stres, uravnavanju njenega metabolizma in popravljanju poškodovane DNK. Med njimi so sirtuini, ki jih danes zelo intenzivno raziskujejo v povezavi s staranjem in celičnim zdravjem, ter encimi PARP, ki sodelujejo pri prepoznavanju in popravljanju poškodb DNK. In pri matičnih celicah je ohranjanje zdravega genskega materiala še posebej pomembno. Matična celica se namreč lahko samoobnavlja in iz nje lahko nastajajo nove celice. Zato mora imeti zelo natančne mehanizme, ki nadzorujejo njeno delitev, popravljajo poškodbe in preprečujejo, da bi se poškodovan genski material nekontrolirano prenašal naprej. Prav zato je povezava med NAD+, mitohondriji, popravljanjem DNK in matičnimi celicami danes tako zanimivo področje raziskovanja. S staranjem se spreminja tudi biologija naših celic S staranjem se namreč ne spremeni samo naš obraz. Spreminja se biologija naših celic. Mitohondriji lahko postajajo manj učinkoviti, v celicah se sčasoma kopičijo različne poškodbe, spreminja se njihovo okolje in zmanjšuje se regenerativna sposobnost številnih tkiv. Spreminjata se tudi količina in presnova NAD+, čeprav je ta proces precej bolj kompleksen, kot ga pogosto predstavljajo na področju longevityja. Zato raziskovalce po vsem svetu zanima, ali bi lahko z vplivanjem na presnovo NAD+ pomagali ohranjati nekatere funkcije starajočih se celic in njihovih regenerativnih sistemov. Seveda ne pravim, da je NAD+ čudežna molekula, ki bi jo vzeli in z njo čez noč pomladili svoje matične celice. Je pa NAD+ zagotovo pomemben del celične biologije, ki je povezana s proizvodnjo energije, mitohondrijskim delovanjem, odzivom na celični stres in procesi popravljanja DNK. Prav zato se njegova vloga pri staranju in funkciji matičnih celic tako intenzivno raziskuje. Regeneracija je več kot ena terapija Meni je področje regenerativne medicine res zelo zanimivo in marsikaj sem že sprobala na sebi. Vem, kaj vsaj na meni deluje in kaj ne. Tukaj ne gre samo za vprašanje, kako utišati simptom, ampak vedno bolj tudi za vprašanje, kaj se dogaja s celico, ki tega dela ne zmore več opravljati tako, kot ga je nekoč. Kaj se je spremenilo v njenem okolju? Kaj se dogaja z njenimi mitohondriji? Kako učinkovito proizvaja energijo? Kako dobro popravlja poškodbe? Kakšne signale prejema iz okolice in ali ima na voljo hranila, ki jih potrebuje za svoje normalno delovanje? In ko začneš na svoje telo gledati na ta način, zelo hitro ugotoviš, zakaj je nemogoče govoriti o regeneraciji brez uravnotežene prehrane, gibanja, spanja, obvladovanja kroničnega stresa in zdravega metabolizma. Vse je med seboj povezano. Zato mi res ni všeč, ko se dolgoživost začne predstavljati samo skozi eno injekcijo, eno infuzijo ali pa skozi samo en prehranski dodatek. Telo je veliko bolj kompleksno. Matične celice ne živijo same zase. Živijo v svojem mikrookolju, komunicirajo z drugimi celicami in se odzivajo na signale iz celotnega organizma. Na njihovo vedenje vplivajo vnetje, hormoni, metabolizem, prekrvavitev, hranila, stres, spanje in številni drugi dejavniki. In prav ta del je meni pri matičnih celicah najbolj fascinanten. Kako dolgo bo naše telo ohranjalo svojo funkcijo? Najbolj me zanima, kako lahko bolje razumemo in podpremo regenerativne sisteme, ki jih že imamo v sebi. Ker staranje nikoli ne sme biti samo vprašanje, koliko let bomo živeli. Vsaj mene veliko bolj zanima, kako dolgo bo naše telo sposobno popravljati, obnavljati in ohranjati svojo funkcijo. In zdi se mi, da bo prav razumevanje matičnih celic, njihovega okolja, mitohondrijev, NAD+, peptidov in celičnega signaliziranja eden od pomembnih koščkov te sestavljanke. Ne iščemo ene terapije, ki bi ustavila staranje. Jaz se vedno bolj trudim razumeti, kaj naše celice potrebujejo, da čim dlje ostanejo funkcionalne. Vsaj če mene vprašate, katera področja medicine bom v naslednjih desetih ali dvajsetih letih spremljala z največjim zanimanjem, je regenerativna medicina zagotovo zelo visoko na mojem seznamu. Ker nas počasi uči gledati na telo drugače. Ne samo kako zdraviti tisto, kar je že poškodovano, ampak kako ohranjati in podpirati sposobnost telesa, da se obnavlja samo. Objem za lep teden, Alja