Ko sem izgubila lase, sem začela iskati tudi sebe

Pa je spet nedelja in en teden se obrne, kot bi mignil. Res veliko stvari je bilo in vesela sem, da lahko tukaj delim z vami neko misel, ki me prežema zadnje tedne.

To, da sem v nekem trenutku začela izgubljati sama sebe, svojo nit, sem vam že povedala. Zavrtela sem se v neko kolesje nečesa, kar moram, nečesa, kar mogoče tudi jaz nisem in zdaj se mi zdi, da sem spet našla, mogoče ne čisto v popolnosti, ampak vsaj en delček sebe, ki pa zahrepeni in zatrepeta ob tem, ko to delim tudi v svet.

Tisti, ki ves čas spremljate mojo pot, veste veliko od naslednjih vrstic, vsi tisti, ki ste morda tukaj novi ali pa ste se pred kratkim priključili in me ne spremljate tako dolgo, pa ne veste tega, te plati o meni ali pa mogoče tega zapisa več ni.

Ko se je vse obrnilo

Mogoče na kratko malo zgodba o moji diagnozi: hujši obliki alopecije areate, za katero sem zbolela pet let nazaj po obdobju dveh hujših obojestranskih bakterijskih pljučnic, ko sem imela tudi plevralni izliv do srčne opne in takrat sem bila res hudo bolna, bolj kot sem se v tistem trenutku zavedala. CRP sem imela nad 500. Se spomnim, da tudi od Prešernovega trga do Uniona nisem mogla. Nisem mogla hodit, niti jest, ničesar.

Spala bi, pa nisem mogla dihat. Grozno. In takrat sem bila zdravljena z zelo močnimi antibiotiki in kinoloni, ker mi navadna zdravila niso več prijela.

Ta bakterijska pljučnica se je na žalost v še hujši obliki ponovila čez en mesec in pol in takrat je tudi moja infektologinja rekla, da v bistvu dve tretjini takšnih pacientov umre. Da jaz ne bom med njimi, ker sem pač mlada, nisem pretežka in se bom zmazala.

Še dolgo potem sem hodila na infekcijsko kliniko in to je bilo res težko obdobje… Zdaj, ko pogledam nazaj, ker saj veš, takrat, ko si v nečem, pač plavaš, da splavaš, ampak zdaj, ko se spomnim teh dni, tednov nazaj, je bilo res težko.

Ves čas sem istočasno še vedno mogla delati, ker ko imaš svoje podjetje, ne moreš iti za pol leta na bolniško, pa mi je zdravnica strogo priporočila vsaj tri mesece strogega mirovanja, česar seveda nisem upoštevala.

In potem, ko so se moja pljuča začela počasi sestavljati nazaj, je prišla druga težka diagnoza… hujša oblika alopecije areate, ko so mi dejansko skoraj čez noč izpadli skoraj vsi lasje, 3/4 las na glavi mi je izpadlo v šopih. Čez noč sem izgubila svoje lase, za katere sem ves čas tako lepo skrbela. In s to diagnozo sem se morala soočiti na nek drug način kot s pljučnico.

Pljučnica me je fizično ohromila, alopecija areata in izguba las pa me je psihično dotolkla.

Takrat v tistih trenutkih res nisem našla nobene oprijemljive bilke, ki bi mi pomagala v temi, v kateri sem se znašla. Obiskala sem vse specialiste v Sloveniji in povsod dobila samo kortikosteroide in odgovor, da pač ta oblika avtoimune bolezni se lahko razširi do popolnosti, lahko pride do popolne izgube las, do izgube trepalnic, da ne vedo dejansko, ker je to tako močna oblika avtoimunske bolezni, kjer telo napade svoje lastne mešičke, da je to tako močen imunski odziv, da pač ne vedo, do kje to gre in da zdravila pač za to ni.

In takrat se spomnim, ko sem po enem mesecu uporabe kortikosteroidov, tudi kortikosteroidnih losjonov za kožo na lasišču, ko nisem mogla več spati, ker me je vzglavnik pekel, ker me je peklo lasišče, ker sem bila zabuhla, prstanov nisem več dobila z rok dol, ker so mi tako zatekle roke, v obraz sem bila napihnjena kot luna, dobila sem ene osem kil gor, pa to je bila sama neka voda.

Ponoči sem imela zelo moreče in žive sanje, nisem bila več to jaz. In ob vsem tem sem še vedno vsak dan morala prodajati, delati, pisati članke, takrat sem imela še ogromno strank za osebna svetovanja… res je bilo to težje obdobje mojega življenja.

Ian je bil majhen in težko sem krmarila med vsem tem in svojo boleznijo. Takrat res nisem našla nikogar, ki bi mi pomagal. In mi je bilo zelo težko. V tistem obdobju in še dolgo potem sem imela eno prijateljico, ki sem ji še danes hvaležna, da mi je stala ob strani v tistih trenutkih teme. Nekako sem edino v njej našla neko zatočišče in zavedanje, da pač, da vse grozno enkrat mine in da verjetno tudi to bo. Ali pa bom pač plešasta. In da moram sprejeti tudi to.

Takrat je bilo poletje, šli smo na morje in takrat sem se odločila, da jaz na ta način ne morem več nadaljevati. Prekinila sem, čez noč, uporabo vseh zdravil, vseh kortikosteroidov in takrat sem se tudi odločila za lasuljo, ki sem jo tudi naročila, vendar jo je bilo treba čakati tri mesece, ker so jo naredili po meri.

Moja pot v London

Prečesala sem cel internet in se odločila, da grem na Belgravia Center v London, kjer strokovnjaki in specialisti z vsega sveta zdravijo najhujše oblike izgube las. Opravila sem res široko diagnostiko, vse od intoleranc, vnetnih parametrov, vitaminov, mineralov, hormonov, vse. Res zelo natančne analize in potem glede na to so mi predpisali zdravljenje, intravenozne terapije vitaminov, serume…

Dodajali so mi tiste vitamine, ki so mi manjkali, in to v res zelo velikih količinah. Kaj vse sem dodajala in še vedno dodajam, zdaj ne bom šla v detajle, bom en dan napisala cel moj protokol jemanja in vsega.

Danes pa vam samo malo orišem to mojo pot. In zakaj to sploh pišem?

Ko sem v Londonu zaključila zdravljenje, sem domov odnesla tudi določene pripravke in se stoodstotno držala režima prehrane. Res pa je, da pri prehrani jaz že prej nisem nikoli grešila, nisem jedla sladkorjev, tudi tisti, ki me poznate, veste, da sem od vedno tako jedla, kot jem zdaj, tako da pri prehrani pri meni niti ni bilo sprememb.

Po treh tednih tega protokola sem takrat prvič opazila, da so mi na plešastih področjih, ki so se združevala v velike plošče brez las, začeli ponovno rasti mali, mali laski.

Ta moja pot takrat me je psihično porinila v eno luknjo, iz katere nisem videla izhoda, rabbit hole radi rečemo v psihedelični terapiji. Ko sem dejansko morala skrbeti za družino, za podjetje in se istočasno soočati z izgubo svoje lastne samopodobe in samozavesti, ker lasje so sigurno naša ženska krona.

In to sem občutila iz prve roke. Lasje so mi začeli rasti nazaj, vendar se je bolezen potem še dvakrat ponovila ob dveh zelo hudih stresnih dogodkih.

Sem pa v naslednjih dveh ponovitvah preprečila razširitev izgube las po celotnem lasišču, ker sem takoj ukrepala in ker sem vedela, kateri sprožilec v meni sproži tako močen avtoimuni odziv.

Prilagodila sem vse dodatke, ki so mi zelo pomagali in mi znižali močen vpliv kortizola na imunski sistem in na hormone. Ker kortizol, ta stresni hormon, iz telesa izčrpa vse. In ko vsega zmanjka, telo oslabi, se zmede in se začne boriti proti samemu sebi. Nekomu to udari ven v obliki alopecije areate, nekomu drugemu v obliki dermatitisa, luskavice, artritisa, v obliki avtoimunih bolezni.

In ni res, da se avtoimunega obolenja ne da zdraviti. Seveda se ga da. Treba je močno, močno podpreti imunski sistem, znižati stopnjo stresa. V Sloveniji jaz na žalost nisem našla niti enega specialista, ki bi me zdravil celostno, holistično. Vsi specialisti tukaj so mi rekli, da je treba imunski sistem pustiti pri miru, da ne smem jemati ničesar, kar bo spodbudilo njegovo delovanje, ker bo potem odziv še hujši.

Seveda bo, ampak po mojem – in to se je izkazalo tudi za točno, kar so mi tudi potrdili številni tuji strokovnjaki – je treba imunski sistem okrepiti do te mere, da se ne zmede in da ne napada lastnih celic svojega telesa.

In na ta način sem potem tudi s pomočjo specialistov iz Londona oblikovala cel paket za podporo svojim nadledvičnim žlezam, svojemu imunskemu sistemu in s tem uredila odziv mojega telesa na stres. Stresnega faktorja takrat nisem mogla umakniti, lahko pa sem prilagodila svoj odziv na ta stres.

In zato sem takrat jemala zelo velike količine B3 plus GABA, po trikrat na dan po dve kapsuli. Rhodiolo v tekočini sem pila dvakrat na dan, ašvagando sem jedla popoldan in pred spanjem.

Takrat sem začela hoditi tudi na šamanska popotovanja z ayahuasco v tujino. Začela sem potovati v oddaljene kotičke našega sveta, se povezovati s starodavnimi medicinami, nauki in vedenji avtohtonih civilizacij. Začela sem študirati psihedelično psihoterapijo, začela sem hoditi na holotropno dihanje in vse to mi je potem naredilo neko zaključeno celoto mojega zdravljenja, moje poti. Delim več o teh osebnih stvareh tudi v moji zaprti WhatsApp skupinici: Pridruži se moji WhatsApp skupinici

Niso bili samo dodatki

Niso bili samo dodatki tisto, kar me je okrepilo. Poskrbeti sem morala tudi za svojo psiho, za svoje nezavedne vzorce. Zaradi tega sem začela z globokimi popotovanji sama vase, zakaj se odzivam tako, kot se odzivam, zakaj določene stvari dojemam na način, kot jih dojemam.

O tej moji poti s psihedeliki pa enkrat drugič. O moji poti z medicino mame ayahuasce, ki me spremlja od takrat. Pa o mojem študiju psihedelične terapije na inštitutu za psihedelično psihoterapijo in spremljanju klientov na njihovih popotovanjih v lastne vzorce nezavednega.

In na ta način sem si potem okrepila tudi svoj odziv na stres. Svojo psiho.

Sem pa v vsem tem času začela uporabljati še nekaj in to uporabljam ves čas. In o tem bom povedala v prihajajočem tednu ali dveh več, ker sem se zdaj odločila, da mogoče pa je to tema, ki me močno prevzema.

Glede na to, da imam za sabo tako močno zgodbo, da točno vem, čez kakšne pritiske, kakšna vprašanja, čez kakšne misli grejo ženske, ki izgubijo lase.

Kam me vleče danes

Vem, kakšna občutja nosijo v sebi, zato lahko iz prve roke tudi svetujem, kako postopati, kaj pomaga, kaj je meni pomagalo in na kakšen način se stvari lahko lotimo.

V zadnjem času sem se malo poglobila sama vase: kakšna je tista moja pot, ki si jo sploh želim v nadaljevanju? O čem želim govoriti? Kaj želim deliti s svetom in česa ne?

Seveda niso vse teme in stvari, ki bi jih želela tukaj deliti, ampak zgodba izgube las in pomoč ženskam z izgubo las pa je zagotovo tisto moje področje, ki me navdihuje, veseli, ki ga rada delam, ker sem s tem pomagala sebi.

In verjamem, da lahko tudi marsikateri izmed vas.

Zato bodo mogoče moje objave na Instagramu, na Facebooku, moji zapisi, malo večjo težo dobili pri tej tematiki, ker vem, kaj govorim in bi s tem želela pomagati tudi marsikateri izmed vas.

V prihodnjih dveh tednih prihaja tudi ena stvar, ki jo bom zelo podprla in upam, da me boste pri tem podprle tudi ve.

In če boste vedele celo zgodbo zadaj, boste mogoče vedele, zakaj se je moja pot obrnila v to smer.

Hvala, ker ste vse moje branje prebrale, in hvala vsem, ker delite svoje zgodbe z mano.

Želim vam čudovit teden,
objem,

Alja 🤍