Kam je izginila naša pozornost?

To, da ljudje sploh ne poslušajo, kaj jim govoriš, ni nič novega, ampak danes to temo naslavljam zato, ker ves čas govorimo samo o otrocih, ki imajo ADHD. Kaj pa odrasli? Meni se zdi še huje.

Ljudje sploh ne poslušajo več.

Nekomu nekaj razlagaš, mu pripoveduješ, se z njim o nečem dogovarjaš, potem pa te čez pet minut vpraša isto, kar si mu pravkar povedal. Ali pa že med pogovorom opaziš, da tako ali tako jadra po svojih mislih tam nekje.

In to opažam povsod. Pri mladih, pri svojih vrstnikih, pri ljudeh, s katerimi sodelujem, pri prijateljih.

Pač, ljudje so fizično prisotni, njihove misli pa so ves čas nekje drugje.

In potem se seveda vprašam, kdaj smo pravzaprav postali takšni.

Kdaj smo izgubili sposobnost, da se za nekaj minut zares posvetimo eni sami stvari?

Rada imam knjige in predavanja dr. Gaborja Matéja, s katerim si delim ljubezen do svetih medicin in odkrivanja naukov amazonskih šamanov. Poglobljeno se ukvarja z ADHD, razvojem možganov in vplivom zgodnjih življenjskih izkušenj na našo sposobnost pozornosti.

ADHD nikoli ne smemo obravnavati samo kot težavo s koncentracijo, ampak moramo velik pomen pripisati tudi otroštvu, čustveni varnosti, odnosom in stresu, ki mu je bil človek izpostavljen med odraščanjem.

V sodobni družbi se večina ukvarja samo z vprašanjem, zakaj otrok ne posluša ali ne more sedeti pri miru, ne sprašuje pa se, kaj se je dogajalo v njegovem notranjem svetu.

Ko pomislim na današnje otroke, se mi zdi to še posebej pomembno, saj odraščajo v svetu, ki je večinoma preveč že za nas odrasle.

Preveč informacij, preveč dražljajev, preveč pričakovanj in neprestanega hitenja. Meni se včasih zdi, da mi več informacij sploh ne gre več v že tako prepolno glavo.

ADHD zato še zdaleč ni samo težava otrok. Pri odraslih se lahko kaže kot nenehna raztresenost, pozabljanje, preskakovanje med opravili, težave s poslušanjem in občutek, da imamo v glavi ves čas odprtih deset različnih stvari.

Seveda vsaka raztresenost še ni ADHD in podobne težave povzročajo tudi stres, pomanjkanje spanja in preobremenjenost.

Vseeno pa se mi zdi, da se z našo sposobnostjo koncentracije dogaja nekaj, čemur namenjamo čisto premalo pozornosti.

Grozno mi je ob branju sporočil mladih mamic, ki mi pripovedujejo, da je njihov otrok dobil diagnozo ADHD in da so mu predpisali Ritalin.

Mislim, da si je na tem mestu pametno zastaviti vprašanje, koliko smo se pred tem pogovarjali o otrokovi prehrani, spanju, stresu, odnosih in čustvenih potrebah. In z istimi vprašanji bi nagovorila tudi odrasle s težavami s spominom, koncentracijo in zbranostjo.

Otrokom Ritalin, odraslim antidepresive. Pa smo tam. V začaranem krogu zdravljenja in sprejemanja vseh posledic, ki jih to s seboj prinese.

Izguba apetita ali povečan apetit, nespečnost, tesnoba … Da ne naštevam tukaj tistih hujših stranskih učinkov, ampak že vsi dobro vemo, kam vodi, če ne spimo dovolj.

In ker veste, da se pri meni skoraj vsaka tema prej ali slej vrne k temu, kaj dajemo v svoje telo, ne morem mimo prehrane.

Že več kot dvajset let se ukvarjam s prehrano in še vedno me preseneča, kako malo pozornosti ji namenjamo, ko govorimo o možganih, koncentraciji in duševnem počutju.

Kot da možgani nimajo prav nobene povezave s tem, kaj jemo.

Pa jo imajo. In to ogromno.

Sama bi najprej poskrbela, da bi bilo v prehrani čim manj sladkih pijač, sladkarij, visoko predelanih izdelkov in industrijskih prigrizkov, ki pogosto izpodrivajo hranljive obroke.

Na začetku svoje poti sem imela veliko, skoraj sanjsko željo, da bi spremenila jedilnike otrok v vrtcih in šolah. No, ni mi ravno uspelo. S predavanji so bili povsod zadovoljni, ko pa je bilo treba kaj ukreniti, ni bilo nikjer nikogar.

In tudi to opažam povsod. Pri prehrani. Pri hujšanju. Pri počutju. Pri zdravju.

Vsi bi radi nekam prišli, kjer bi bila čudežna oseba, najbolje zdravnik, ki bi trikrat pomahala, dala tabletko in juhej, bolezni ni več, dodatnih maščob ni več, slabega počutja ni več, otrok je zbran, mi pa veseli skakljamo naprej. Po možnosti na povsem enak, nespremenjen način kot do zdaj.

Ker bog ne daj, da bi se malo potrudili, da bi nekaj spremenili, da bi v svoj urnik dodali kakšno športno aktivnost, da bi 20 evrov več namenili dobremu prehranskemu dopolnilu, da bi zvečer dnevu odvzeli tisto uro pred televizijo.

Ne, to pa ne, to je že preveč naporno. In tako večina čaka na tisto čudežno paličico, ki je seveda ni, zraven pa se huduje na otroke, kakšni so.

Ja, kakšni pa naj bodo? Kakšen zgled pa imajo?

Dokler sami pri sebi ne bomo spremenili mišljenja in delovanja ter razumeli, da se morajo spremembe najprej zgoditi v naših glavah, tudi od njih ne moremo pričakovati, da bodo drugačni.

Iz svoje prehrane in prehrane svojih otrok črtajte sladke pijače in čim bolj omejite dodani sladkor ter predelane izdelke. Prej pojdite spat, vsak dan pojdite za eno uro v gozd in v prehrano dodajte več zelenjave, sadja, stročnic, polnovrednih žit, semen, oreščkov in kakovostnih beljakovin. Potem pa recite, da niste nič naredili in da ni sprememb. Ker spremembe boste zagotovo začeli opažati, čeprav ne nujno pri vseh težavah enako.

Predvsem pa veliko pozornosti namenite zdravim super omega-3 maščobnim kislinam.

O njih govorim že leta, pa se mi še vedno zdi, da se večina ne zaveda, kako pomembne so za naše možgane.

DHA je ena ključnih strukturnih sestavin membran možganskih celic, EPA pa sodeluje pri uravnavanju vnetnih procesov. Obe imata pomembno vlogo pri normalnem delovanju organizma.

Lanena semena, chia semena in orehi vsebujejo rastlinsko omega-3 maščobno kislino ALA, vendar jo naše telo le v omejenem obsegu pretvarja v EPA in DHA. Zato sta ribje olje in olje mikroalg odlična neposredna vira teh maščobnih kislin, pri čemer je vsebnost EPA in DHA odvisna od posameznega izdelka.

Super omega-3 niso zdravilo za ADHD, so pa zelo pomemben del prehranske podpore možganom. Ob tem ne smemo pozabiti niti na železo, cink, magnezij, vitamin B12 in druga hranila, katerih pomanjkanje lahko zelo vpliva tudi na naše počutje in zbranost. Zato vložite nekaj svojega denarja v kakovostno prehrano in v ustrezna prehranska dopolnila.

Jopica iz Zare bo počakala. Vaši možgani pa ne. Vsak dan se starajo. In kaj boste naredili, če se pojavijo pozabljivost, demenca ali Alzheimerjeva bolezen? Takrat so možnosti zdravljenja in pomoči že precej bolj omejene.

Pa vam jaz povem, kaj je zame najpomembnejše? Preventiva, ki se začne danes. Ne jutri ali pojutrišnjem. Takrat je lahko za marsikaj že prepozno.

In veste, kaj me pri vsem tem še bolj skrbi?

Da večina ljudi cele dneve preživi v okolju, ki njihovo pozornost neprestano trga na koščke.

Tehnologija nam je omogočila neverjetne stvari. V nekaj sekundah lahko pridemo do informacij, za katere smo nekoč potrebovali ure. Lahko delamo, komuniciramo, nakupujemo in urejamo nešteto stvari hkrati.

Se vprašate, za kakšno ceno? Ja, za ceno našega lastnega zdravja.

Naj vam ploskam, kaj vse ste zmožni narediti, medtem ko skoraj poletite na Luno? Ko zjutraj še pred zajtrkom preverite telefon, med delom odgovarjate na sporočila, med pogovorom razmišljate o naslednjem opravilu, zvečer pa ob gledanju televizije ponovno brskate po telefonu?

Jaz imam že vrsto let izklopljeno zvonjenje na telefonu, izklopljena opozorila in obvestila, ker sem sama pri sebi opazila, kako me vznemirja vse to, da moram biti ves čas, vedno in vsem na voljo.

Se opravičujem, ampak ne morem tako. In na žalost sem se ob svojih boleznih sama naučila, da nihče drug ne bo poskrbel zame, če ne bom najprej poskrbela sama zase.

Zato sem tudi jaz tista, ki mora zaščititi tisto svojo malo Aljo, tisto srčiko v meni, ki jo vse te stvari odnašajo stran od same sebe.

Zjutraj vsaj eno uro po vstajanju ne prižgem telefona. Grem s Puhijem na sprehod in super mi je. Obožujem naravo.

Obožujem, ko si zjutraj v miru pripravim svoj napitek s klorofilom, ki moje celice napolni s kisikom in živostjo. In ne, tega ne počnem med branjem e-pošte, ampak med gledanjem dreves in listov, ki se pozibavajo v jutranji meglici, ki se prebuja skupaj z zemljo.

Se opravičujem, ampak jaz ne morem več in niti ne želim živeti v takšnem tempu, ko na koncu niti ne veš več, kje si, ker si povsod, pa nikjer te ni.

Pa še nekaj je najbolj neumno. Tega ni niti nikoli nihče zares cenil. Da si vse naredil, vsem pomagal in bil vsem na voljo. Ker je vse skupaj postalo samoumevno.

No, zdaj sem pa najprej na vrsti jaz, potem pa vse ostalo.

Uživam z mojim Ianom. Ta teden ima počitnice in tako se veselim vsega, kar sva si zamislila, da bova skupaj počela.

Uživam v tem, da dava telefone na stran in se pogovarjava, bereva in načrtujeva naša potovanja.

Obožujem to. Pa ko skupaj kuhava. Tega se res veselim in zdi se mi, da prav te male, tako samoumevne stvari naredijo moje dneve smiselne.

Ko pa delam naenkrat vse, od e-pošte, pisanja in načrtovanja prodaje do akcij in oglasov, mi postane kar slabo.

Zato se z leti vse bolj osredotočam na eno stvar hkrati, ne pa na vso to navidezno normalnost, ki je daleč stran od tega, kar si sama želim.

Naši možgani neprestano preskakujejo iz ene informacije v drugo in kot družba počasi izgubljamo sposobnost, da bi ostali pri eni sami stvari.

Razpršeni smo na tisoč majhnih delcev. Povsod nas je malo, nikjer pa nas ni stoodstotno.

To se mi zdi ena največjih težav današnje družbe. In potem takšen način življenja prenašamo še na otroke.

Od njih pričakujemo, da bodo sedeli pri miru, poslušali učiteljico in se zbrano učili, sami pa včasih niti deset minut ne zdržimo brez telefona.

Se vam ne zdi to malo nenavadno?

Zelo pomembno se mi zdi, da imajo naši otroci ob sebi odrasle, ki so čustveno prisotni, ki jih vidijo, slišijo in jim dajejo občutek varnosti.

In ko razmišljam o tem, se mi zdi, da bi morali začeti predvsem pri sebi.

Velikokrat razmišljam, kako drugačno je bilo naše otroštvo.

Če nam je bilo dolgčas, nam je pač bilo dolgčas. Šli smo ven, si izmišljali igre, brali, raziskovali in sanjarili.

Danes pa imamo za vsako minuto dolgčasa pripravljeno rešitev.

Telefon.

In tako naši možgani skoraj nikoli več ne dobijo priložnosti, da bi bili preprosto v miru.

Pač, dolgčas je super. Iz dolgčasa, ko spustiš možganom prosto pot, se rojevajo najboljše zgodbe. Največji premiki. Največje iznajdbe.

V hektiki vsega se zapleteš v lastne misli in klobčiče nerešenih stvari. Tam zagotovo ne boš našel rešitve.

Ne glede na to, za kakšen problem gre, se moraš včasih od njega oddaljiti in ga pogledati z distance, da lahko vidiš pravo rešitev.

Poskusite. Pa boste sami videli, kako res je.

Mislim, da smo izgubili nekaj zelo dragocenega.

Sposobnost, da smo zares prisotni.

Da znamo poslušati. Da smo lahko sami s svojimi mislimi. Da se nečemu posvetimo, ne da bi nas ves čas nekaj vleklo drugam.

Zato se mi zdi, da težave s pozornostjo danes niso samo vprašanje posameznika, ampak tudi družbe, v kateri živimo.

In morda bi morali namesto nenehnega iskanja novih načinov, kako narediti še več stvari v še krajšem času, začeti razmišljati, kako jih narediti manj, pa tiste zares.

Danes je nedelja.

Upam, da ste jo preživeli zunaj, v naravi, da ste skuhali kaj zdravega in da ste se pristno pogovarjali s tistimi, ki jih imate radi.

Da se zdaj umirjate in niste živčni, ampak imate lep, miren večer, ki vas bo zazibal v prijetne sanje.

Pripravite si topel kakav ali pa kamilični čaj.

Vzemite v roke knjigo, telefon nastavite na letalski način in ne razmišljajte o tem, kaj vse morate še narediti in kaj vse vas čaka jutri.

Jutri bo prišel. Verjetno.

Vse, kar v resnici imate, je točno ta trenutek. Zdaj.

Ki pa se ne bo nikdar vrnil, pa če si boste še tako želeli.