Vsake tri sekunde se po svetu pojavi nov primer demence. To pomeni skoraj 29.000 novih primerov vsak dan in približno 10 milijonov na leto. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je leta 2021 z demenco živelo okoli 57 milijonov ljudi, zaradi staranja prebivalstva pa se pričakuje, da bo ta številka v prihodnjih desetletjih še močno narasla.
Ko govorimo o demenci, večina najprej pomisli na starejše ljudi, ki pozabljajo imena, ne prepoznajo več svojih bližnjih ali se izgubijo v okolju, ki ga poznajo že vse življenje. Toda demenca je veliko več kot izguba spomina in nikakor ni omejena samo na visoko starost.
Čeprav redkeje, se z njo lahko srečajo tudi ljudje v štiridesetih ali petdesetih letih. Pri nekaterih se prve spremembe začnejo kazati kot težave s koncentracijo, nenavadna pozabljivost ali spremembe osebnosti. Človek, ki je bil vedno organiziran in zbran, nenadoma težko načrtuje vsakodnevne obveznosti. Nekdo drug začne iskati besede, ki jih je prej uporabljal povsem spontano.
Pri Alzheimerjevi bolezni, ki predstavlja približno 60 do 70 odstotkov vseh primerov demence, se bolezenske spremembe v možganih lahko začnejo razvijati že desetletja pred pojavom očitnih simptomov.
Prav to se mi zdi še posebej pomembno. O možganih pogosto začnemo razmišljati šele takrat, ko opazimo, da naš spomin ni več takšen, kot je bil. Toda zdravje možganov se gradi skozi vse življenje.
Zakaj za demenco zboleva več žensk kot moških?
Zanimiv je podatek, da je med ljudmi z demenco več žensk kot moških. Eden od razlogov je zagotovo daljša življenjska doba žensk, vendar raziskovalce vse bolj zanima tudi vpliv ženskih spolnih hormonov na staranje možganov.
Estrogen ima namreč veliko širšo vlogo, kot mu jo običajno pripisujemo. Ne vpliva samo na menstrualni ciklus in reproduktivno zdravje, temveč sodeluje tudi pri uravnavanju možganske prekrvavitve in presnove glukoze, ki jo možgani potrebujejo za energijo. Pomemben je tudi za komunikacijo med živčnimi celicami.
V perimenopavzi začne estrogen močno nihati, pozneje pa njegova raven upade. Prav v tem obdobju številne ženske prvič opazijo tako imenovano možgansko meglo. Težje se zberejo, pozabljajo besede, slabše spijo in imajo občutek, da njihov spomin ne deluje več tako kot nekoč.
Tudi progesteron ima pomembno vlogo pri delovanju živčnega sistema. Njegovi presnovki vplivajo na receptorje GABA, ki sodelujejo pri umirjanju živčnega sistema. Ko začne progesteron upadati, se lahko pojavijo težave s spanjem, večja notranja napetost in spremembe razpoloženja.
To seveda še ne pomeni, da vsaka ženska, ki v menopavzi opaža slabši spomin, razvija demenco. Hormonske spremembe lahko povzročijo prehodne kognitivne težave, raziskave pa še vedno preučujejo, kako so povezane z dolgoročnim tveganjem za Alzheimerjevo bolezen.
Menim, da bi morali zdravju ženskih možganov v obdobju hormonskih sprememb namenjati precej več pozornosti.
Kaj pa stres, ki ga danes doživljamo skoraj vsak dan?
Ko sem pred več kot dvajsetimi leti v Oregonu študirala holistični nutricionizem, me je posebej zanimalo, kako dolgotrajne obremenitve vplivajo na naše telo. Še danes se pri svojem delu vedno znova vračam k povezavi med živčnim sistemom, hormoni in presnovnim zdravjem.
Možgani niso ločeni od preostalega telesa. Ko smo dalj časa pod stresom, se spremeni delovanje hormonskega sistema, predvsem osi, ki povezuje hipotalamus, hipofizo in nadledvični žlezi.
Pri tem ima pomembno vlogo kortizol.
Kratkotrajno povišanje kortizola je normalen odziv telesa, ki nam pomaga pri soočanju z zahtevnimi okoliščinami. Težava nastane, kadar je stres dolgotrajen in telo nima dovolj možnosti za okrevanje.
Kronični stres lahko vpliva na hipokampus, predel možganov, ki sodeluje pri učenju in oblikovanju spominov. Pogosto se pojavijo tudi motnje spanja, ki še dodatno poslabšajo koncentracijo in pomnjenje.
Raziskave povezujejo dolgotrajne psihične obremenitve in nekatere s stresom povezane motnje z večjim tveganjem za kognitivni upad. Vendar je povezava kompleksna in ne pomeni, da stres sam po sebi neposredno povzroča demenco.
Zame je to še en razlog, da počitka ne razumemo kot razkošja, ampak kot pomemben del skrbi za zdravje.
Ali lahko hrana vpliva na razvoj demence?
V zadnjih letih je bilo objavljenih več raziskav, ki opozarjajo na povezavo med pogosto uporabo ultra predelanih živil in zdravjem možganov.
Raziskovalci s Harvarda so leta 2026 objavili raziskavo, v katero je bilo vključenih 5.370 odraslih, starejših od 50 let. Spremljali so jih približno devet let in ugotovili, da so imeli posamezniki z največjim vnosom ultra predelane hrane 58 odstotkov večje relativno tveganje za razvoj demence in 46 odstotkov večje tveganje za kognitivne motnje v primerjavi s tistimi, ki so je uživali najmanj.
Posebej izrazita je bila povezava pri predelanih mesninah. Sem sodijo salame, hrenovke, slanina in drugi mesni izdelki, ki vsebujejo večje količine soli in pogosto tudi konzervanse.
Med ultra predelano hrano najdemo tudi sladkane pijače, industrijsko pripravljene kosmiče, pakirane sladice, čips in številne gotove jedi, ki so postale povsem običajen del sodobnega prehranjevanja.
Zanimivo je, da so imeli ljudje z največjim deležem nepredelanih oziroma minimalno predelanih živil v prehrani v isti opazovalni raziskavi 41 odstotkov manjše relativno tveganje za demenco. Takšna povezava še ne dokazuje, da hrana sama neposredno povzroča ali preprečuje demenco.
Pri tem ne gre samo za vprašanje posameznega živila. Pomembno je, kaj se z leti dogaja z našo presnovo, krvnim sladkorjem, žilami in vnetnimi procesi v telesu.
Možgani so izjemno energijsko zahtevni. Čeprav predstavljajo le približno dva odstotka telesne mase, v mirovanju porabijo okoli petino energije, ki jo telo potrebuje.
Zato me povezava med presnovnim zdravjem in delovanjem možganov prav nič ne preseneča.
Kako lahko poleg zdravih navad podpremo svoje možgane?
Veliko govorimo o pomenu gibanja, kakovostnega spanja, zdrave prehrane in miselne aktivnosti. Vse to je pomembno, vendar se mi zdi smiselno pogledati tudi nekoliko globlje, na raven naših celic.
S staranjem se namreč spreminja sposobnost celic za pridobivanje energije. Mitohondriji, ki so nekakšne celične elektrarne, lahko delujejo manj učinkovito, povečuje pa se tudi občutljivost na oksidativni stres.
Pri zdravju živčnega sistema so zato pomembni nekateri vitamini, koencimi in druge snovi, ki sodelujejo pri celični presnovi.
NAD+ in energija možganskih celic
NAD+ je koencim, ki ga najdemo praktično v vseh naših celicah. Brez njega številni procesi, potrebni za nastajanje energije, ne bi mogli normalno potekati.
Posebej pomemben je za delovanje mitohondrijev, saj sodeluje pri presnovnih reakcijah, s katerimi celice pridobivajo energijo iz hranil.
NAD+ sodeluje tudi pri delovanju encimov, ki so vključeni v popravljanje poškodovane DNK in uravnavanje celičnega odziva na stres. Med njimi so sirtuini, ki jih raziskovalci že vrsto let preučujejo v povezavi s staranjem in dolgoživostjo.
Zanimivo je, da se raven NAD+ v nekaterih tkivih s staranjem zmanjšuje. Prav zato znanstveniki raziskujejo, ali bi vplivanje na presnovo NAD+ lahko pomagalo pri ohranjanju delovanja živčnih celic.
Raziskave so še v razvoju. Za zdaj nimamo dovolj kliničnih dokazov, da bi lahko trdili, da uživanje NAD+ ali njegovih prekurzorjev preprečuje Alzheimerjevo bolezen. Kljub temu je njegova vloga pri celični energiji in obnovitvenih procesih zelo zanimiva za nadaljnje raziskovanje.
Zakaj so vitamini skupine B tako pomembni?
Pri zdravju možganov pogosto govorimo o vitaminu B12, vendar se mi zdi pomembno razumeti, da vitamini skupine B sodelujejo v številnih medsebojno povezanih presnovnih procesih.
Vitamin B6 sodeluje pri nastajanju nevrotransmiterjev, ki omogočajo komunikacijo med živčnimi celicami. Med njimi so serotonin, dopamin in GABA.
Vitamin B12 je pomemben za ohranjanje mielinske ovojnice, ki obdaja živčna vlakna in omogoča učinkovito prevajanje živčnih signalov. Njegovo pomanjkanje lahko povzroči nevrološke težave, ki se včasih kažejo tudi kot slabši spomin, zmedenost in težave s koncentracijo.
Folat oziroma vitamin B9 skupaj z vitaminoma B6 in B12 sodeluje pri presnovi homocisteina.
Homocistein je aminokislina, katere povišane vrednosti so v raziskavah povezane z večjim tveganjem za srčno-žilne bolezni in kognitivni upad.
Zato je pri ljudeh, ki opažajo težave s spominom, smiselno preveriti tudi preskrbljenost z vitaminom B12, še posebej če so starejši, se prehranjujejo vegansko ali imajo težave z absorpcijo hranil.
Sama vedno poudarjam, da ni dovolj samo uživati prehranska dopolnila. Pomembno je vedeti, kaj telesu dejansko primanjkuje. Odpravljanje pomanjkanja B12 lahko bistveno izboljša nevrološke težave, ki jih je povzročilo pomanjkanje, medtem ko dodajanje vitaminov skupine B ljudem brez pomanjkanja ni dokazano učinkovito preprečevanje demence.
Vitamin D3 in K2: povezava med možgani in žilnim zdravjem
Vitamin D večina pozna predvsem zaradi njegove vloge pri zdravju kosti, vendar so receptorji zanj prisotni tudi v možganih.
Sodeluje pri uravnavanju imunskega odziva, raziskovalci pa preučujejo tudi njegovo vlogo pri nevrovnetju in zaščiti živčnih celic.
V številnih opazovalnih raziskavah so ugotovili povezavo med nizkimi koncentracijami vitamina D v krvi in večjim tveganjem za kognitivni upad. To še ne pomeni, da dodajanje vitamina D preprečuje demenco, je pa zadosten status vitamina D pomemben za splošno zdravje.
Ob vitaminu D pogosto omenjamo tudi vitamin K2.
Ta sodeluje pri aktivaciji beljakovin, ki uravnavajo presnovo kalcija. Raziskovalce zanima tudi morebitna povezava teh procesov z zdravjem žil, saj je dobra možganska prekrvavitev bistvena za normalno delovanje živčnega sistema.
Vitamin K sodeluje tudi v nekaterih procesih presnove lipidov v živčnem tkivu, vendar raziskave o neposrednem vplivu dodajanja K2 na spomin in preprečevanje demence še niso dovolj prepričljive.
Pri dopolnjevanju vitamina D3 je zato smiselno izhajati iz dejanskih potreb telesa, pri vitaminu K2 pa upoštevati tudi morebitna zdravila, predvsem antikoagulante.
Za zdravje možganov je pomembno, kaj počnemo danes
Ko pomislim na demenco, se mi zdi najbolj pretresljivo prav to, da lahko bolezenske spremembe v možganih nastajajo zelo dolgo, ne da bi se tega sploh zavedali.
Nekdo lahko desetletja živi s povišanim krvnim tlakom, slabo urejenim krvnim sladkorjem, kroničnim pomanjkanjem spanja ali dolgotrajnimi psihičnimi obremenitvami, ne da bi razmišljal, kako vse to vpliva na njegove možgane.
Poročilo komisije Lancet iz leta 2024 ocenjuje, da bi bilo mogoče na ravni prebivalstva z odpravljanjem štirinajstih spremenljivih dejavnikov tveganja potencialno preprečiti ali odložiti približno 45 odstotkov primerov demence. Gre za oceno na ravni prebivalstva, ne za napoved tveganja pri posamezniku.
To je izjemno pomemben podatek.
Ne pomeni, da lahko preprečimo prav vsako obliko demence. Pomeni pa, da imamo na zdravje svojih možganov precej več vpliva, kot smo morda mislili.
Zato se mi zdi pomembno, da ne čakamo na prve težave s spominom. Da smo pozorni na svoje hormonsko in presnovno zdravje, da pravočasno odkrivamo pomanjkanja hranil in da dolgotrajnega stresa ne sprejemamo kot nekaj povsem običajnega.
Pri svojem delu sem se naučila, da telo pogosto dolgo opozarja, preden se pojavijo resnejše težave. In čeprav demence ne moremo preprosto razložiti z enim samim vzrokom, je skrb za možgane nekaj, čemur bi morali namenjati pozornost že veliko prej, kot običajno začnemo.
Naši možgani nas spremljajo vse življenje. Prav je, da tudi mi pravočasno poskrbimo zanje.
Viri in dodatno branje
- Svetovna zdravstvena organizacija (WHO): Demenca, pregled podatkov (2026)
- Lee H. in sod. (2026): Ultraprocessed Foods and the Risk of Cognitive Impairment and Dementia
- Harvard T.H. Chan School of Public Health: raziskava o ultra predelani hrani (2026)
- Livingston G. in sod. (2024): Dementia prevention, intervention, and care, The Lancet
- WHO: Risk reduction of cognitive decline and dementia, smernice (2026)
Opomba: članek je informativne narave in ni nadomestilo za individualen zdravstveni nasvet. Prehranska dopolnila niso namenjena preprečevanju ali zdravljenju demence.
