Tema avtoimunih bolezni me že zelo dolgo izjemno zanima. Pravzaprav že vse od takrat, ko sem pred več kot dvajsetimi leti v Oregonu v ZDA študirala holistično nutricionistiko.
Že takrat sem se veliko ukvarjala z vprašanjem, kako je sploh mogoče, da se naš imunski sistem, katerega osnovna naloga je, da nas varuje pred boleznimi, nekega dne obrne proti nam in začne napadati naše lastne zdrave celice in tkiva.
In zakaj se to sploh zgodi?
Ker avtoimuna bolezen seveda ne nastane kar čez noč. Čeprav se nam lahko zdi, da smo še včeraj popolnoma normalno živeli, danes pa imamo diagnozo, se v našem telesu določeni procesi lahko odvijajo že dolgo, preden opazimo prve simptome.
Nekaj se je moralo zgoditi. Nekaj je moralo vplivati na delovanje našega imunskega sistema, da je začel izgubljati sposobnost razlikovanja med tem, kar je naše, in tem, kar je za nas tuje.
Verjetno si lahko mislite, kako zelo sem se s tem vprašanjem začela ukvarjati šele takrat, ko sem tudi sama zbolela za avtoimuno boleznijo.
Takrat je vse tisto, kar sem leta prebirala v knjigah, poslušala na predavanjih in raziskovala pri svojem delu, dobilo popolnoma drugačen pomen.
Ker naenkrat nisem govorila več samo o drugih ljudeh.
Začela sem govoriti o sebi. O svojem telesu. O svojem imunskem sistemu, ki je začel napadati nekaj, kar bi moral varovati.
Potem sem se začela spraševati, kaj se je dogajalo v mojem telesu pred tem? Kakšno je bilo moje življenje? Koliko stresa sem doživljala? Kako je delovalo moje črevesje? Kakšno je bilo moje hormonsko ravnovesje? Sem bila izpostavljena kakšni okužbi ali drugim dejavnikom, ki bi lahko prispevali k razvoju bolezni?
Predvsem pa sem se spraševala, kaj lahko danes naredim drugače?
Naš imunski sistem je res nekaj neverjetnega.
Predstavljamo si ga lahko kot osebnega telesnega stražarja, ki nas varuje štiriindvajset ur na dan. Brez počitka. Brez dopusta in brez tega, da bi morali o njegovem delovanju sploh razmišljati.
Gre za izjemno zapleteno mrežo organov, celic in beljakovin, ki neprestano prepoznavajo bakterije, viruse in druge potencialno škodljive snovi ter nas pred njimi ščitijo.
Dokler vse deluje tako, kot mora, se s tem pravzaprav nihče ne ukvarja.
Ko pa imunski sistem izgubi sposobnost pravilnega prepoznavanja lastnih celic in tkiv, lahko nastane avtoimunski odziv.
Namesto da bi napadal samo tisto, kar je telesu tuje in nevarno, začne napadati tudi lastne strukture.
Tukaj pa se začne zgodba avtoimunih bolezni.
Danes poznamo več kot sto različnih avtoimunih bolezni.
Med njimi so Hashimotov tiroiditis, pri katerem imunski sistem napada ščitnico, Gravesova oziroma Basedowova bolezen, ki povzroči čezmerno tvorbo ščitničnih hormonov, revmatoidni artritis, multipla skleroza, lupus, celiakija, sladkorna bolezen tipa 1, luskavica in številne druge.
Pa tudi alopecija areata, pri kateri imunski sistem napada lasne mešičke.
In prav ta je tista, ki je zaznamovala tudi moje življenje. Skupaj s popolnoma porušenim delovanjem ščitnice (TSH sem imela 0,005 in bila sem naročena na radioaktivni jod).
Ko človek izgublja in izgubi lase zaradi lastnega imunskega sistema, začne precej drugače razmišljati o zdravju, vnetjih, stresu in vsem, kar se dogaja v njegovem telesu.
Še posebej zato, ker pri avtoimunih boleznih pogosto ne obstaja en sam vzrok, ki bi ga lahko preprosto odstranili in rekli, da je težava rešena.
In to je tisto, kar se mi zdi pri sodobnem razumevanju bolezni še posebej pomembno.
Zakaj se tako pogosto ukvarjamo samo s tem, kateri organ je prizadet, premalo pa s tem, kaj vse je lahko prispevalo k razvoju bolezni?
Seveda moramo zdraviti prizadeti organ in obvladovati bolezen.
Zakaj ne bi hkrati pogledali še širše in več pozornosti namenili prehrani, zdravju črevesja, morebitnim okužbam, hormonskemu ravnovesju, kakovosti spanja, vplivom okolja, dolgotrajnemu stresu in čustvenim obremenitvam, ki zelo močno vplivajo na delovanje našega imunskega sistema?
Na vse tisto, kar sestavlja naše vsakdanje življenje.
Zanimivo mi je bilo poslušati predavanje dr. Amy Bader z National University of Natural Medicine v Portlandu v Oregonu, ki poudarja, da je imunologija še vedno razmeroma mlado področje in da o našem neverjetno zapletenem imunskem sistemu še marsičesa ne razumemo.
In prav zato je tako težko pojasniti, zakaj pri določenem človeku nastane avtoimuna bolezen, pri drugem pa ne.
Vemo, da imajo pomembno vlogo geni, vendar genetika ni celotna zgodba.
Na razvoj avtoimunosti močno vplivajo tudi dejavniki iz okolja, nekatere okužbe, kajenje, določena zdravila in drugi vplivi, ki jih znanstveniki še raziskujejo.
In potem je tukaj stres.
O njem govorimo ves čas, ampak še vedno se mi zdi, da ga še vedno veliko ljudi dojema kot nekaj povsem običajnega in vsakdanjega.
Saj smo vsi pod stresom, kajne?
Služba, otroci, odnosi, obveznosti, finance, neprestano hitenje in občutek, da nikoli ni dovolj časa.
Težki odnosi. Izgube. Travmatične izkušnje. Dolgotrajna čustvena napetost. Občutek, da moraš ves čas zdržati, biti močan in poskrbeti za vse druge.
Naše telo vse to doživlja skupaj z nami in raziskave kažejo, da so dolgotrajen psihološki stres in travmatične izkušnje povezani z večjim tveganjem za razvoj avtoimunih bolezni.
Stresni hormoni vplivajo na delovanje imunskega sistema, vnetne signalne poti in tudi na prebavila.
In zato našega psihičnega in telesnega zdravja ne moremo obravnavati kot dveh popolnoma ločenih svetov.
In še tole, ker saj veste, da pri meni nobena tema o zdravju ne mine brez črevesja in prehrane.
V prebavilih se nahaja velik del imunskega tkiva, črevesna mikrobiota pa neprestano sodeluje z našim imunskim sistemom.
V črevesju živijo bilijoni mikroorganizmov, ki sodelujejo pri presnovi hrane, nastajanju določenih presnovkov in uravnavanju imunskih odzivov.
Ko se sestava črevesne mikrobiote spremeni, se spremenijo tudi procesi, ki vplivajo na vnetje in delovanje črevesne pregrade.
Pri avtoimunih boleznih raziskovalci opažajo povezave med spremenjeno črevesno mikrobioto, povečano prepustnostjo črevesne pregrade in imunskimi odzivi.
In res je kar noro, kako še vedno malo pozornosti ljudje namenjajo prebavi.
Napenjanje, zaprtje, driska, bolečine v trebuhu, refluks in druge prebavne težave so nekaj, s čimer se veliko ljudi preprosto nauči živeti.
Kot da je povsem normalno, da nas vsak dan nekaj boli ali da imamo po vsakem obroku občutek, da nam bo trebuh razneslo.
Pa ni. Res ne. Prebava je zelo pomemben del zdravja in te težave si zaslužijo vso vašo pozornost.
Ker se že več kot dvajset let ukvarjam s prehrano, me še vedno preseneča, kako ljudje iščejo rešitev za svoje zdravstvene težave povsod drugje, samo na svojem krožniku ne.
Itak, veliko lažje je kupiti nov izdelek, novo kremo ali novo prehransko dopolnilo, kot pa vsak dan razmišljati o tem, kaj bomo jedli.
Pa vendar je prehrana nekaj, kar v svoje telo vnašamo vsak dan. Večkrat na dan. Leta in desetletja.
Pri avtoimunih boleznih se veliko govori o protivnetni prehrani. Pa sploh veste, katera hrana za vas ni vnetna? Za vsakogar je to drugačna hrana, poleg vsem splošno znane “junk” hrane.
Vsekakor na svoj krožnik vnesite več raznolike zelenjave, sadja, stročnic, semen, oreščkov, kakovostnih maščob in veliko manj visoko predelanih živil, sladkih pijač ter izdelkov, ki vsebujejo veliko dodanega sladkorja.
Ustrezna prehrana podpira presnovno zdravje, pomaga pri uravnavanju vnetnih procesov in zmanjša tveganje za dodatne zdravstvene zaplete.
Pri določenih boleznih se uporabljajo tudi posebni prehranski pristopi, kot je avtoimunski protokol oziroma AIP.
Gre za precej strogo izločevalno prehrano, pri kateri za določeno obdobje odstranimo več skupin živil in jih nato postopoma ponovno uvajamo.
In prav tukaj se mi zdi pomembna individualna obravnava.
Nekdo ima celiakijo in mora gluten dosledno izključiti vse življenje. Nekdo drug ima pomanjkanje železa. Drugi vitamina B12. Tretji vitamina D.
Nekdo slabo spi, drugi živi pod izjemnim stresom, tretji pa ima poleg avtoimune bolezni še težave s ščitnico ali prebavili.
Kako bi lahko potem vsem priporočali popolnoma enako rešitev?
Ne moremo in ravno zato mi je holistični pristop tako blizu, zato, ker moramo človeka razumeti kot individualno celoto.
Ni dovolj vedeti samo, katero bolezen imaš, ampak predvsem kako živiš, kako spiš, kaj in kako ješ? Kako se počutiš? Kakšna je tvoja prebava? Koliko se gibaš? Kakšni so tvoji odnosi? Koliko časa nameniš sebi? Ali imaš v življenju sploh še prostor, kjer se lahko zares umiriš?
In nenazadnje, kaj od vsega tega lahko spremeniš?
Ker genetike res ne moremo zamenjati, lahko pa vplivamo na številne vsakodnevne navade.
Dr. Bader pri celostni obravnavi avtoimunih bolezni poleg prehrane poudarja tudi pomen prepoznavanja okoljskih in infekcijskih dejavnikov, skrbi za črevesno mikrobioto ter obvladovanja stresa. In s tem pristopom se zelo poistovetim.
Veliko pozornosti namenjam tudi hranilom, ki sodelujejo pri normalnem delovanju imunskega sistema.
Vitamin D3+K2, cink, selen, železo in B-kompleks, B12 in številni drugi vitamini imajo v telesu vsak svojo pomembno nalogo.
Pri avtoimunih boleznih imajo močne protivnetne učinke tudi Super omega-3 maščobne kisline in kurkumin.
Če ne veste, kaj bi jemali, mi kar napišite in vam z veseljem pomagam 😋 pa seveda pridružite se moji zaprti skupinici na WhatsAppu, kjer obravnavamo vse možne teme, ki vas zanimajo.
Verjetno najtežje od vsega pa je spremeniti način življenja, kar je nujno in neizogibno. Ker prav to te je pripeljalo do bolezni in težav, ki jih imaš.
Vsi bi radi bili zdravi. Vsi bi radi imeli več energije, manj bolečin, lepše lase, boljšo prebavo in boljše počutje.
Ko pa je treba vsak dan narediti nekaj drugače, postane precej težje.
Prej iti spat. Pripraviti kakovosten obrok. Odložiti telefon. Iti na sprehod. Postaviti mejo. Reči ne. Poiskati pomoč. Prenehati živeti v prepričanju, da moramo biti ves čas na voljo vsem.
Ja, vem, da ni preprosto.
Tudi sama sem morala skozi svojo izkušnjo avtoimune bolezni marsikaj ponovno premisliti. Spremeniti.
In bolj spoštovati dejstvo, da naše telo ni stroj, od katerega lahko neprestano zahtevamo vedno več, ne da bi mu karkoli vrnili.
Velikokrat se mi zdi, da smo se ljudje tako zelo navadili ignorirati svoje telo, da ga začnemo zares poslušati šele takrat, ko nekaj ni več v redu.
Ko nas začne boleti. Ko izgubimo lase. Ko ne moremo več normalno spati. Ko se pojavijo izčrpanost, vnetja ali diagnoza, ki je nismo pričakovali.
In potem želimo vse popraviti čim hitreje, z eno samo stvarjo.
Ampak telo ni tako preprosto in avtoimune bolezni še posebej niso.
Pri nekaterih lahko dosežemo dolgotrajno umiritev bolezni, pri drugih je potrebno stalno zdravljenje, pri mnogih pa se obdobja izboljšanja izmenjujejo s ponovnimi zagoni simptomov.
Prav zato je pomembno, da bolezni ne prepustimo naključju, ampak jo spremljamo in zdravimo, hkrati pa poskrbimo za vse tisto, na kar lahko sami vplivamo.
Da zdravje ni nekaj samoumevnega, sem se naučila na svoji lastni izkušnji.
Da lahko o prehrani, imunskem sistemu in hormonih veš ogromno, pa te življenje kljub temu postavi pred izkušnjo, na katero nisi pripravljen.
In da znanje samo po sebi še ne pomeni, da lahko nadzorujemo vse, kar se dogaja v našem telesu.
Dobro vem, kako je, ko se tvoje telo začne spreminjati in nimaš vseh odgovorov.
Zato se še vedno zelo poglabljam v te tematike in me zanima, kako lahko z znanjem, prehrano, ustreznim zdravljenjem in spremembami življenjskega sloga ustvarimo čim boljše pogoje za delovanje svojega telesa.
Predvsem pa si želim, da bi ljudje začeli svojemu zdravju namenjati več pozornosti že takrat, ko se še počutijo dobro.
Ne šele takrat, ko jim telo pokaže, da nekaj ni v redu. Preventiva ni nekaj, s čimer se začnemo ukvarjati jutri.
Začne se danes. Zato ne čakajte, da vas bolezen prisili v spremembe, ki jih lahko začnete uvajati že danes.
Lepo nedeljo vam želim,
Alja
