Spoznaš živali, za katere nisi vedel, da obstajajo. Vidiš prizore, ki se ti zdijo skoraj neresnični. Kot bi za nekaj trenutkov prestopil mejo sveta, ki ga poznaš, in vstopil nekam, kjer veljajo drugačna pravila.
Enkrat sem se z inštruktorico na dah potopila 30 metrov globoko v tropskem morju.
Še danes se spomnim občutka, ko sem se počasi spuščala navzdol in je svet nad menoj postajal vedno bolj oddaljen. Večkrat sem pogledala proti gladini, kjer se je sončna svetloba prelivala skozi kristalno čisto vodo in se lomila v tisočerih drobnih odsevih. Zdelo se mi je, kot da gledam najprestižnejši kristalni lestenec v kakšni stari grajski dvorani, samo da je bil ta živ in se je ves čas premikal skupaj z morjem.
Česa takšnega nisem niti prej niti kasneje nikoli več doživela.
Bolj ko sem se spuščala, bolj so barve počasi izginjale in vse okoli mene se je spreminjalo v globoko modrino. Ni bila tema. Bila je tista posebna modrina, ki je na površju nikoli ne vidiš. Globoka, neskončna in skoraj živa. Nad mano se je še vedno bleščala gladina, pod mano pa se je morje izgubljalo nekam v neskončnost.
Vrtinec vode je segal prav do mene in vanj sem z nogo risala sledi, ki so se med vrtenjem spreminjale v nenavadne, skoraj nadzemeljske oblike. Velike morske ribe so v popolni tišini priplavale čisto blizu, drobni mehurčki pa so počasi potovali proti svetlobi nad mano in za trenutek risali oblike, ki so spominjale na cvetove.
In bolj ko sem se spuščala, bolj je izginjal tudi ves hrup sveta, ki sem ga pustila nekje tam zgoraj.
Ostala je samo modrina.
Tišina.
In tisti neverjetni mir, ki ga na kopnem skoraj nikoli ne najdemo.
Bolj ko sem se spuščala v globino, manj sem čutila svoje telo. Nisem več razmišljala.
Samo bila sem.
In nekje tam spodaj sem prvič zares začutila nekaj, kar je skoraj nemogoče opisati z besedami.
Nisem več vedela, kje se končam jaz in kje se začne morje.
Kje se konča moje telo in začne velika riba, ki plava ob meni. Zdelo se mi je, kot da se v istem trenutku prelivam z vodo, z morjem, z ribami in s svetlobo, ki je nekje visoko nad mano prodirala skozi gladino.
Ni bilo več mene in morja.
Bilo je samo morje.
In jaz sem bila v njem, toda hkrati je bilo tudi ono v meni.
Takrat sem začutila, da nisem samo opazovalka vse te lepote. Sem njen del.
Del morja, živali, ki bivajo v njem, vode, zemlje in sončnega žarka, ki me je pogrel v trenutku, ko sem se ponovno dvignila na gladino.
Tam, v globini nekega daljnega tropskega morja, sem prvič zares začutila nekaj, o čemer modreci pišejo v knjigah in o čemer učitelji govorijo že tisočletja.
Da je ločenost morda samo način, kako smo se naučili gledati svet.
Da narava ni nekaj zunaj nas.
Da življenje okoli nas ni nekaj, kar samo opazujemo.
Smo del njega.
Starodavne tradicije človeka vedno znova vračajo k podobnemu spoznanju: svet ni sestavljen iz ločenih stvari. Je živa mreža odnosov, v kateri se vse dotika vsega.
In včasih tega ni treba razumeti.
Treba se je samo spomniti.
In takrat sem se spomnila.
Pa ne z razumom.
S celim telesom.
In ko sem to doživela, sem vedela, da se je globoko v meni nekaj temeljno spremenilo.
Eno je, da o povezanosti bereš.
Nekaj povsem drugega pa je, da jo za nekaj neskončnih trenutkov zares doživiš.
Po takšni izkušnji nisi več popolnoma isti.
Na svet začneš gledati drugače.
In ne zato, ker bi se tako naučil.
Ampak zato, ker drugače preprosto ne moreš več.
Narava je del tebe. Živali so del tebe. Drugi ljudje so del tebe. Ni več tako jasne črte, kjer se končam jaz in začneš ti.
Ni več toliko ločenosti.
Ostane nekaj veliko večjega.
Enost.
Morda prav zato starodavni šamanski nauki toliko govorijo o tem, da človek ne potrebuje vedno še več znanja. Včasih mora samo odložiti vse, kar ga je življenje naučilo o tem, kdo naj bi bil, in se spomniti tega, kar je vedel že veliko prej.
Pred besedami. Pred vlogami. In pred strahovi.
Pred vsemi zgodbami, ki smo jih skozi življenje spletli okoli sebe.
To je bilo zame eno najglobljih občutij v življenju in zagotovo eden tistih trenutkov, ki jih v sanjah tako rada podoživljam.
Občutek breztežnosti. Popolne tišine.
In hkrati neskončen trenutek prelivajoče se povezanosti.
V vsakdanjem življenju živimo v precej linearnem in dualnem svetu. Jaz in ti. Dobro in slabo. Uspeh in neuspeh. Začetek in konec.
Zato so zame trenutki, ko za hip ponovno začutim nekaj, kar je obstajalo že pred vsemi temi ločnicami, nenadomestljivi.
Kot bi se za trenutek spomnila kraja, iz katerega vsi prihajamo.
In ko enkrat odpreš ta vrata, te pot ponavadi začne voditi še globlje. V skrite predele lastnega srca. V kraje, kjer človek ne išče več odgovorov samo zunaj sebe.
Verjetno zato že tisočletja ljudje odhajajo v gore, puščave, pragozdove in k oceanom.
Ne zato, ker bi tam nujno našli nekaj novega, ampak zato, ker v tišini teh krajev lažje zaslišijo nekaj zelo starega v sebi.
Nekaj, kar je bilo tam ves čas.
In prav tja, daleč v pragozdove daljne dežele, kjer starodavni šamani tak odnos z naravo živijo že od nekdaj in včasih medse v učenje sprejmejo tudi kakšnega nadobudnega iskalca večnega obstoja, ponovno odhajam novembra.
Še prej pa pripravljam eno takšno popotovanje vase tudi za vse tiste, ki bi se rade dotaknile svojih neskončnih globin.
Ne zato, da bi tam postale nekdo drug.
Ampak da bi se morda ponovno spomnile, kdo so.
Da bi v sebi poiskale dragulje, ki tam bivajo že od vedno.
Kajti mogoče največjih stvari v življenju sploh ni treba najti.
Mogoče jih že nosimo v sebi.
Samo dovolj globoko se moramo potopiti.
Jih pogledati.
Se jih dotakniti.
Se jih ponovno spomniti.
In potem vsak dan znova vedeti, kakšne dragocenosti nosimo s seboj.
In prav o tem se bomo pogovarjale tudi na našem Zoom srečanju ta teden.
O tem, kako globoko si sploh dovolimo pogledati vase, o zgodbah, ki smo jih skozi življenje sprejele za svoje, čeprav morda nikoli niso bile zares naše, in o strahovih, ki nas včasih držijo na površini, medtem ko nekaj globoko v nas že dolgo kliče, naj se potopimo nekoliko globlje.
Pogovarjale se bomo o povezanosti z naravo in s sabo, o intuiciji in tistem tihem notranjem glasu, ki ga v vsakodnevnem hrupu tako hitro preslišimo. O tem, zakaj odgovore tako pogosto iščemo zunaj sebe in zakaj se včasih tako zelo trudimo postati nekaj več, namesto da bi se za trenutek ustavile in pogledale, kaj vse že smo.
Tudi o tem, kako lahko nekatere stare zgodbe pustimo za sabo, ne da bi zanikale svojo preteklost. Kako lahko na svoje življenje pogledamo z drugačnega mesta in počasi začnemo ustvarjati prostor za nekaj novega.
Predvsem pa si želim, da to ne bo samo moje pripovedovanje.
Želim, da bo to naš prostor.
Zato si seveda pripravite tudi vaša vprašanja. Vse tisto, kar vas trenutno zanima, kar se vam odpira, kar vas ustavlja ali o čemer že dolgo razmišljate, pa morda nikoli niste imele pravega prostora, da bi vprašale.
Morda bomo skupaj ugotovile, da odgovorov ni vedno treba iskati tako daleč.
Včasih se moramo samo dovolj umiriti, da jih lahko zaslišimo.
In morda se nam ni treba ves čas truditi postati nekdo drug, boljši ali popolnejši.
Morda je največje potovanje v življenju pravzaprav pot nazaj.
Nazaj k sebi.
Se vam javim tudi v naši zaprti skupinici.
Do takrat pa negujte dragulje v sebi.
Ker se včasih, oziroma večino časa, sploh ne zavedamo, kakšne dragocenosti vsak dan nosimo s sabo.
Objem,
Alja
Share
Kolekcije izdelkov za vas
Žensko telo se skozi življenje spreminja, zato potrebuje premišljeno in nežno podporo. V tej kategoriji najdete prehranska dopolnila in naravne izdelke, ki jih ženske pogosto vključijo v svojo rutino v obdobjih cikla, stresa, utrujenosti, hormonskih sprememb ali večjih življenjskih obremenitev. Izbor je namenjen podpori ravnovesju, vitalnosti in dobremu počutju.
Več okusnih receptov
Osvežilni napitek z lubenico, limeto in meto za vroče poletne dni
Cvetača: superhrana za zdravje srca, možganov in imunskega sistema
Gratinirana cvetača s kokosom, mandlji in lanenimi semeni
Bela mehiška omaka – hiter in zdrav recept
Špinačni kaneloni: recept in holistične koristi
Pečena prosena kaša z gozdnimi sadeži – zdrav in hranilen recept
Zeleni napitek za razstrupljanje in hujšanje (recept)
Polnjeni šampinjoni s parmezanom in česnom – hiter recept iz pečice
Več zanimivih člankov
Ko preteklost neha pisati naš jutri
Pomanjkanje vitamina B12: znaki, vzroki, testiranje in kaj lahko storite
Fruktoza in rak - raziskava, ki me je vrnila skoraj 20 let nazaj
Vrnitev k tistemu, zaradi česar se je vse začelo
Poleti ne izgubljamo samo vode. Kaj se dogaja z našimi minerali?
Kako poleti res dobro hidrirati telo? Najpogostejša napaka, ki jo dela večina
