Pa saj ni res, pa je. Kako je lahko čas tako relativen? Vse lepo mine tako hitro, megleni šolski dnevi in zima se bodo pa vlekli kot kakšna dolgočasna pripovedka. 😅
Dolge in zapletene knjige sem imela sicer vedno rada. Še v srednji šoli sem bila ena tistih, ki je prebrala tudi knjige, ki sploh niso bile med obveznim gradivom. Nič mi ni bilo težko. Ampak mraz in vlaga … to dvoje pa zame res ne gre skupaj. Vročino in vlago sprejmem z največjim veseljem, od novembra do aprila bi se pa najraje teleportirala nekam v trope.
No, letos še ne. Enkrat pa zagotovo. 🤪
Ena izmed mojih ljubših knjig, takšnih, ki te vedno znova opomnijo, da ni vse samo tisto, kar vidimo in kar mislimo, da vemo, je Polje avtorice Lynne McTaggart. Ker bolj ko se poglabljamo v človeka, zavest in svet okoli nas, bolj imam občutek, da je tisto, kar poznamo, samo vrh ledene gore. Ogromno se skriva nekje pod gladino našega vedenja.
V knjigi se potopiš v raziskave, ki povezujejo zavest, človekovo namero, medsebojno povezanost in pojave iz kvantne fizike. Že od nekdaj me navdušuje vprašanje, kako zelo na naše doživljanje sveta vplivajo naše misli, pričakovanja in način, kako nekaj opazujemo.
In ker dam veliko na strokovna dognanja in znanost, me takšne tematike še toliko bolj pritegnejo, kadar za njimi stojijo raziskave, poskusi in ljudje, ki se z njimi strokovno ukvarjajo.
Ker me ne zanima samo lepa teorija, ki dobro zveni, ampak me zanima tudi, kdo nekaj raziskuje, kako raziskuje in kaj so dejansko ugotovili. In prav zato se mi zdi tako zanimivo, ko se pri vprašanjih zavesti srečujejo fizika, medicina, psihologija in druga področja ter odpirajo vprašanja o vplivu misli, namere, molitve in skupinske zavesti na človeka, njegovo doživljanje in vedenje.
Seveda na veliko teh vprašanj še nimamo dokončnih odgovorov. In meni je prav to zanimivo. Ker znanost vsaj zame ni samo zbirka odgovorov, ampak je tudi neskončno veliko vprašanj, ki jih še nismo uspeli razložiti.
Zato takšne stvari rada raziskujem. Z branjem knjig in, priznam, tudi malo »v praksi«. 🤪
Zelo zanimiv se mi zdi že sam koncept opazovanja v kvantni fiziki, kjer meritev vpliva na to, kakšen rezultat zaznamo.
To seveda ne pomeni, da kvantna fizika dokazuje, da lahko z mislimi pričaramo hišo, ljubezen, denar ali sončen ponedeljek. Če bi bilo tako, bi jaz očitno že zdavnaj ukinila november. 😂
Me pa vedno znova pripelje do vprašanja, koliko naš način gledanja vpliva na svet, ki ga sami doživljamo.
Ker nekaj pa vemo.
Naše misli ne nastajajo kar iz nič. V njih so naše pretekle izkušnje, odnosi, spomini, razočaranja, strahovi, prepričanja in seveda tudi vse lepo, kar smo doživeli. Iz vsega tega skozi leta sestavljamo nekakšen svoj notranji zemljevid sveta in potem po njem hodimo, pogosto ne da bi se tega sploh zavedali.
Če smo se nekoč opekli, naslednjič pričakujemo, da bo bolelo. Če smo bili razočarani, smo previdnejši. Če smo bili zavrnjeni, na novo situacijo že vnaprej gledamo skozi strah pred novo zavrnitvijo.
In tako na podlagi preteklosti ustvarjamo svojo pričakovano prihodnost.
Če vsak dan razmišljamo skozi iste spomine, ob njih doživljamo ista čustva in se zaradi njih odzivamo na enake načine, bomo zelo težko ustvarili nekaj zares novega.
Preteklosti seveda ne moremo spremeniti. Kar se je zgodilo, se je zgodilo. Lahko pa spremenimo svoj današnji pogled na to, kar se je zgodilo.
In tukaj se meni začne tista res zanimiva moč našega uma.
Dogodka ne moremo izbrisati, lahko pa ga danes pogledamo z drugačnimi očmi. Morda ga danes razumemo drugače, kot smo ga razumeli pred desetimi leti. Morda danes razumemo tudi sebe, svoje takratne občutke in odzive. In ko se spremeni pomen, ki ga pripisujemo neki pretekli izkušnji, se lahko spremeni tudi to, kaj ob njej čutimo danes.
S tem pa se počasi spreminja tudi naš notranji dialog. In ko začnemo drugače razmišljati, se drugače odzivamo, sprejemamo drugačne odločitve in posledično tudi drugače delujemo.
Zato sama moč misli razumem precej drugače od tega, da zvečer trikrat ponovimo, da bomo milijonarji, potem pa zjutraj čakamo, če je vesolje opravilo svoje delo. 😄
Zame je moč misli predvsem v tem, da prepoznamo, iz katere zgodbe živimo danes. Ali je to res zgodba sedanjega trenutka ali samo zgodba nečesa, kar se nam je zgodilo nekoč in smo jo tako dolgo ponavljali, da smo jo sprejeli kot resnico o sebi in svoji prihodnosti.
Preteklosti ne moremo napisati na novo. Lahko pa nehamo dovoljevati, da nam vedno znova piše jutri.
In ko prihodnosti nehamo avtomatično napovedovati samo na podlagi tega, kar smo že doživeli, se odpre prostor za nekaj novega. Mogoče najprej samo za eno drugačno misel, potem za nekoliko drugačen odziv in nekoč za popolnoma drugačno izkušnjo.
In meni je že sama misel na to čudovita.
Ker pomeni, da nismo samo pasivni opazovalci svoje zgodbe. S svojim pogledom, pozornostjo, odločitvami in dejanji, vsak dan sodelujemo pri tem, kakšen bo naš jutri.
In če lahko to naredi en človek, si predstavljajte, kaj se začne dogajati, ko začne drugače gledati veliko ljudi. Ko namesto tega, kaj vse je narobe, začnemo iskati, kaj lahko naredimo drugače. Ko namesto pričakovanja najslabšega dovolimo možnost, da obstaja tudi drugačen izid.
Morda za lepši svet res ne potrebujemo najprej drugačnega sveta. Morda potrebujemo samo več ljudi, ki začnejo verjeti, da je drugačen svet sploh mogoč, in potem v skladu s tem tudi živeti. ❤️
Naslednji teden se bom spet malo bolj poglobila v svoje notranje svetove, saj z majhno skupinico vstopamo v poglobljena stanja zavedanja s pomočjo naravnih endogenov in raziskujemo tudi tiste plasti preteklih izkušenj in nezavednih vzorcev, do katerih z običajnim vsakodnevnim razmišljanjem včasih težko pridemo.
Najbolj luštno pri teh delavnicah mi je, in tudi najbolj zanimivo, da grem vanje z mislijo, kaj vse se bo odprlo drugim, potem pa skoraj vedno kakšna tančica pade tudi z mojega lastnega nezavednega. 😊
Ker vedno, ne glede na to, koliko smo že naredili na sebi, se nekje v nas skriva še kaj, za kar smo bili popolnoma prepričani, da smo že zdavnaj razrešili…ali pa nekaj, za kar sploh nismo vedeli, da je tam. Zato se vsakič znova prav veselim, kaj bom odkrila.
Ha ha, mogoče pa končno razrešim tudi ta svoj globoko zakoreninjeni odpor do mrzlih, sivih in deževnih dni. 😂 Če bom novembra zjutraj navdušeno gledala skozi okno in občudovala meglo, boste vedeli, da je delovalo.
Vam vsekakor sporočim. 🤪
Ta teden bom v naši zaprti WhatsApp skupinici objavila tudi datum našega Zoom srečanja.
In ker se že v torek začenja spet en »nov začetek«, želim vsem staršem šoloobveznih otrok, lep in predvsem miren, vstop v novo šolsko leto. ❤️
In morda se kdaj v naslednjih mesecih, ko ne bo šlo vse po načrtih, spomnite tudi na moje današnje razmišljanje. Dogodkov, ki pridejo v naše življenje, ne moremo vedno izbrati. Veliko več vpliva pa imamo na to, s kakšnimi očmi jih bomo pogledali, kakšen pomen jim bomo dali in kaj bomo z njimi naredili.
In mogoče se prav tam začne spreminjati tudi naš jutri.
Objem do naslednjič,
Alja
Share
