Mojih 9 mesecev

Uf, kako je šlo hitro. Teh devet mesecev, za katere sem mislila,

da se ne bodo nikoli končali. Ko sem zvedela, da sem noseča,

sem začela odštevati vsak dan do prihoda najinega sončka...

In ja, že takrat sem vedela, da bo fantek. Od prvega dne, ko sem opazila znani dve črtici, sem vedela, kaj nosim pod srcem.

In kako se je pravzaprav vse skupaj začelo? To, da dolgo časa, kar 5 let nisem imela menstruacije zdaj zagotovo že vsi veste. Prav tako nisem imela ovulacij. Moje PAP vrednosti niso bile v redu in 8 let sem jemala kontracepcijske tabletke. Po tem obdobju, ko sem jemala umetne hormone, moje spolne žleze seveda niso delale kar same od sebe (če jim pa tako dolgo ni bilo treba). In tako sem pristala v prezgodnji menopavzi, z močno povišanim FSH in prenizkimi vrednostmi spolnih hormonov. Stara sem bila 24 let. In kaj sem naredila? Pravzaprav sem se prepustila, nisem se ukvarjala s številkami in prognozami, da bom sama bolj težko zanosila. Da ko bom želela, naj le pridem in bomo poskrbeli za nosečnost, so mi govorili. Seveda z umetno oploditvijo. No, ampak takrat o tem sploh nisem razmišljala. Pot me je zanesla v Ameriko in tamkajšnja spoznanja so me predramila. Oz. so vame vnesla uvid v stvari, ki jih do tedaj nisem poznala. Spoznala sem naturopatsko ginekologinjo, ki veliko sodeluje z znano Christiane Northrup. Razložila mi je, kako delujejo žleze, kako hormoni in zakaj nam pravzaprav služijo. Razložila mi je pomen prehrane, naših čustev in misli. Na drugem koncu sveta, obkrožena s popolnoma drugimi ljudmi, drugimi energijami, sem se prepustila pogovorom z njo. Svetovala mi je uporabo različnih zelišč (divji jam v kremi, Vitex) in dodatkov, ki spodbujajo tvorbo hormonov ( omega 3, kvasni pripravek..). Naj povem, da v tistem času prav nič nisem razmišljala o tem, da nisem zdrava, da v meni le ni vse v redu, da morda nikoli ne bom zanosila. Bila sem pomirjena, v nekem drugem svetu. In ko sem takrat, po treh mesecih dobila svojo menstruacijo, ko sem prvič v življenju začutila svoje jajčnike, sem vedela, da delam prav. Takrat sem dojela, da smo veliko več, kozt skupek kosti in organov. Da smo močno duhovna in čustvena bitja, ki lahko dosežejo vse, kar si želimo, če le verjamemo v to oz. živimo tako, kot da to že imamo. [caption id="attachment_12895" align="aligncenter" width="340"] Spremljamo moje popadke in njegov srčni utrip[/caption] In zdaj sem tukaj, na koncu devetega meseca svoje nosečnosti, v 39. tednu. Še dober teden me loči od predvidenega datuma poroda, ki pa mi ga ravno zaradi nerednih ciklov niso mogli natančno postaviti. Kako se počutim? Iz dneva v dan boljše, saj vem, da se bliža dan, ko bom spoznala najinega sinčka. Tako zelo se že veselim, tako zelo me zanima, kakšna usta in nosek bo imel, kakšen bo njegov prvi pogled. Vsak dan znova spoznavam, kako zelo ljubim nekoga, ki ga sploh še ne poznam. Neprecenljivi občutki, za katere vem, da se bodo le še okrepili, ko ga dobim v naročje. Mojega sončka. Kaj pa vseh 9 mesecev? Oh, bilo je zanimivo. Na začetku, ko sva vedela le midva, sva se zmenila, da bova prve tri mesece tiho, saj resnično nisva želela, da bi šlo kaj narobe. No, povedala sva staršem, mojemu bratu in Juretovi sestri. V prvih treh mesecih sem res veliko spala, no, vsaj od takrat, ko sem prišla domov iz službe. Okoli 18:00 sem se ulegla, zaspala do 23:00, se šla stuširat in spat do jutra. Nisem prenesla vonja kuhanja, zato sva vsak dan hodila na pozna kosila k mojim staršem. Tudi hrana mi je pasala popolnoma druga. Ričet brez mesa, zelenjavne filane paprike, polenta z zelenjavno omako...Na kraj pameti mi niso padle solate in smoothiji, ki sem jih prej oboževala. Zdaj so se moja jutra začenjala s proseno kašo potreseno s kakavom ali pa riž na kokosovem mleku z naribano 100% čokolado. Čez dan sem pojedla res veliko mandljev, dopoldan kakšno jabolko ali pomarančo. Tudi zelenjavne juhe z lečo in čičeriko sem imela na dnevnem meniju. Od dodatkov sem jemala folno kislino, b12, omega 3, 2 krat na dan sem se mazala z NaPro kremico (divji yam), magnezij in matični mleček. Kalijev askorbat sem jemala 2 krat na dan in ravno temu se moram zahvaliti, da sem imela zjutraj veliko energije. Vsak dan sem odštevala, da bom noseča 12 tednov, saj se takrat možnost za spontani splav zelo zmanjša. Ja, priznam, res me je bilo strah, čeprav sem vedela, da me ne sme biti. Da ravno, če te je strah, prikličeš to nase. Zato sem veliko brala in delala, da sem si zamotila misli. Nisem dvigovala nič težkega, vsak dan sem bila na vsaj polurnem sprehodu v naravi. Ja, narava mi ogromno pomeni, ne morem povedati, kako ljubim zdajšnji čas, ko me že zjutraj zbudi ptičje petje, ko je vse zeleno in cveti, ko je sonček že topel. Med 4. in 6. mesecem sem bila že malo bolj pomirjena. Začela sem spoznavati svoj rastoči trebušček, vsak dan sem ga božala in Jure se je vsak dan pogovarjal z najinim sončkom. No, s temi pogovori očeta in sina je začel že takoj, že prvi dan zvečer, ko sva izvedela, da bova starša. To se mi je zdelo tako čudovito in ni minil niti en večer, da ga ne bi zvečer pobožal in mu zaželel lepe sanje. Neprecenljivo, zares. [caption id="attachment_12894" align="alignnone" width="298"] Navajanje na trebušček in spremljanje njegove rasti me je navduševalo iz meseca v mesec[/caption] Seveda sem vmes celotno stvar malo zakomplicirala, kot ženske pač znamo. Pri morfologiji v 22. tednu mi je ginekologinja rekla, da moje žile do posteljice še niso prilagojene in da imam slabe pretoke. In seveda, kaj sem naredila? Prebrala sem vse forume in najhujše možne scenarije. Grozljivo, česa so sposobne naše misli. Že naslednji dan sem se naročila k dvema privat ginekologoma, ki sta me zelo pomirila in mi dala vedeti, da nisem v rizični skupini, naj si ne delam negativnih scenarijev in da bomo v 30. tednu preverili rast ploda. In da, če rast ne bo ustrezna, bomo ukrepali tedaj. In potem si mislite, kako mi je bilo. Spet sem vsak dan odštevala, da bom dopolnila 30. teden. Seveda je bilo potem vse v redu. Me je pa ravno ta izkušnja povezala z odlično ginekologinjo, dr. Marijo Predič Georgiev, s katero danes zelo rada sodelujem, saj so vse naše stranke v njeni oskrbi v najboljših rokah. Med 6. in 9. mesecem sem vsak dan odštevala dni, da bom dopolnila 37 tednov, da bo najin dojenček uradno donošen. In potem, sem si rekla, bo vse v redu. Njegove gibe sem redno čutila, in še vedno jih. Pa vendar, takoj, ko sem vstopila v 37. teden, sem si želela, da še malo ostane na toplem v trebuščku, da pridobi še malo maščobe. In tako je danes, ko to pišem, še vedno varno spravljen in se pripravlja na vstop v naš svet. [caption id="attachment_12891" align="aligncenter" width="240"] Midva v Postojni čakava na CTG[/caption] Danes se je začel 39. teden. Počutje je odlično, kljub temu, da zadnje čase zelo malo spim. 3 krat ali 4 krat ponoči grem na WC, boli me medenica in ponoči dobim živčne noge. Hm, ni prijetno. Čez dan še vedno vsak dan delam, zdaj pa hodim v porodnišnico na preglede, na vsake tri dni. Rodila bom v Postojni in moj tamkajšnji ginekolog, dr. Merlo, me naroča na preglede na vsake 3-4 dni. Naredi mi ctg, na katerem se že izrisujejo popadki, malo sem odprta, mojega materničnega vratu pa ni več. In pravi, da najin sonček lahko pride vsak čas. Zdaj pijem tudi čaj malininih listov. Z NaPro sem se nehala mazati v začetku 9.meseca, za veliko energije pa še vedno jemljem kalijev askorbat, 2 krat na dan. Tudi omega 3, kvasni pripravek in občasno matični mleček še vedno jemljem. Tako, zdaj sem že na poti v porodnišnico in res me zanima, kako kaže danes. Je maternični vrat že zmehčan, kakšni so popadki... [caption id="attachment_12893" align="aligncenter" width="280"] Voziček že čaka na svojega lastnika[/caption] V katerem tednu sem: 39. teden, prav ne morem verjeti, da je samo še en teden do PDP-ja Koliko sem se zredila: + 11 kg Strije: na srečo niti ene, se pa 2 krat na dan mažem z različnimi olji Počutje: na splošno v redu, razen začetnih utrujenosti in išiasa, ki me je doletel v 30. tednu in sem res komaj hodila Spanje: zadnje čase se neprestano zbujam, 4 krat na noč, obračam se z leve na desno Kaj najbolj pogrešam: Spanje celo noč, no, sem vsaj pripravljena na nočne zabave :) Česa se najbolj veselim: seveda prihoda najinega sončka Kaj pravi ginekolog: materničnega vratu praktično nimam več, malo sem odprta, CTG kaže popadke Najbolj zanimiva zmota: sploh nisem vedela in ves čas sem mislila, da je bolečina, ki jo začutim kot da me malček brcne v mehur, pravzaprav popadek (zadnjič mi je ginekolog rekel:" Ste čutila, to je popadek...", jaz pa sem mislila, da se mali tako močno obrne :)