Moja porodna zgodba
Published: May 21, 2015
Nadaljevanje od zadnjič...iz sobote na nedeljo ponoči...
Na štoparici sva pridno beležila popadke, ki so skakali z 8 minut na 7, pa spet nazaj na 10. Ura je bila že 04:00 ponoči, ko nisem več zdržala v postelji. Saj ne, da me je tako bolelo, samo ležati nisem mogla in sem se med popadkom vedno usedla. No, tudi ravno prijetno ni bilo, kot malo močnejši krči pred menstruacijo. Šla sem v kopalnico, se spet stuširat in umit lase (ha, ha, ja saj vem, kaj boste rekli, ampak pomislila sem, kaj če ostanem v porodnišnici in si jih potem ne bom mogla še en teden umiti :). Jure si je pripravil tak res obilen zajtrk – popečena jajčka, kruh...Zgleda je tudi on vedel, da bo rabil malo zaloge :) In iz kopalnice sem mu vedno zavpila, ko je bil nov popadek, da ga je zabeležil na štoparico. »Alja, tole je že na 4 minute, hitro si posuši lase, greva!« Nič mi ni bilo jasno. V šoli za starše so nas ves čas učili, da se v porodnišnico odpravimo takrat, ko imamo popadke vsaj eno uro na 5 minut, če bomo rodile v drugem kraju pa že kakšno minuto prej. Pri meni jih na 5 minut sploh ni bilo, pa tudi prej so se minute zniževale veliko hitreje in noben popadek ni trajal točno ali približno eno uro v razmaku določenih minut. Vse je bilo malo gor, malo dol, potem pa kar naenkrat iz 7 minut na 4. Hitro sem si posušila lase, si oblekla trenirko, pobrala sva smeti, Jure je še pospravil posteljo :) in sva šibala. No, vmes sem še iskala najboljšo labelo, brez katere si res nisem predstavljala poroda, saj sem prav obsedena z nenehnim vlaženjem ustnic. In tale labela je res najboljša, ustnice so zaradi nje kar dolgo navlažene, kar mi je zelo pomembno. Proti Postojni. Ura je bila 5:10, ko sva šla od doma. Na srečo je bila cesta povsem prazna. Popadke sva še kar beležila in zdaj so bili že na 3 minute. 3:53; 3:20; 3:40...In ja, zdaj je začelo boleti, tako boleti, da sem se med vsakim popadkom z eno roko prijela za vrata, z drugo pa za Jureta. Pred porodnišnico sva bila ob 5:30. Pozvonila sva na vratih in ko je na vprašanje, kdo je, Jure odvrnil: » Mislim, da sva prišla rodit«, sem se sploh zavedla, da je res to to. :) [caption id="attachment_13207" align="aligncenter" width="380"]
CTG je izpisoval popadke na eno minuto[/caption]
Hitro po stopnicah v znano 1. nadstropje in na CTG. Joj, kako zelo vesela sem bila, ko sem videla babico Alenko. Vse babice, ki sva jih v najinih obiskih spoznala, so bile super. Ampak Alenka mi je bila že od začetka najljubša in večkrat sem rekla, kako fino bi bilo, če bi bila pri porodu ona. CTG je pokazal popadke že na eno minuto.
Bolečina?
Hmmmm, na robu vzdržnega oz. če bi takšne bolečine trajale dolgo, ne vem kako bi jih zdržala. Tako zelo me je bolelo, da sploh nisem mogla ležati ampak sem se med vsakim popadkom zvila v klobčič in usedla. Res nisem imela pojma, da kaj lahko tako zelo boli. In tistega vmesnega časa, ko bolečine ni bilo, je bilo res zelo, zelo malo.
In potem, kar naenkrat, sem med nogami začutila toploto, kot bi se polulala. Ravno takrat je prišla babica, ki sem ji povedala, da mi je ravno odtekla voda. Nasmehnila se je in rekla, ja super, to je pa dobro :)
Prišel je še zdravnik in me pregledal, vaginalno...hmmm, ko te nekdo med popadkom pregleduje, res ni prijetno in je bilo kar na meji vzdržnega. Potem pa: "Gremo kar v porodno!«
In jaz ne bi bila jaz, če se ne bi oglasila. :)
»Kaj pa klistir? Mi ga ne boste naredili? » Veliko sem prebrala o tem in vem, da to samo pomaga, da gre porod hitreje.
»Ne, ni potrebe in ni časa« No, prav, sem si mislila.
»Kaj pa epiduralna? Podpisano imam izjavo, da bi jo rada imela.« Res nisem človek, ki rad prenaša bolečino in mislila sem si, da te bolečine ne želim še naslednjih ne vem koliko ur. No, tako sem mislila, saj porod pač traja.
»Gospa, za epiduralno ste prepozna, dajemo jo za ublažitev bolečin popadkov, ne pa na koncu poroda. Zdaj morate samo še roditi.«
No to pa je, sem si mislila in se spomnila najinega pogovora z Juretom zvečer na večerji, ko sem mu rekla, da bi najraje rodila naravno, brez epiduralne, ampak tako, da pridem v porodnišnico že tako pozno, da je zanjo že prepozno. Ker 12 ur nekih groznih bolčeni, kot porod nekatere opisujejo, pač res nisem želela.
Do porodne sobe sem res težko prišla, pa ni bila daleč. Jure se je medtem preoblekel in me že čakal. Kako vesela sem bila, da je bil tam. Po naravi ni miren človek, med porodom in že med samo vožnjo v porodnišnico pa je oddajal neko tako močno zaupanje in vero, da bo vse v redu.
Usedla sem se na porodno posteljo, babica Alenka pa me je začela spraševati moje osebne podatke, katere bolezni sem prebolela, kakšne težave sem imela v nosečnosti...in ja, kar težko je med popadki odgovarjati na vsa tista vprašanja. Na porodni postelji sem res komaj sedela. Kar naenkrat pa sem začutila močno potrebo, da moram na wc.
»Ampak gospa, vi boste zdaj rodila, ne morete na stranišče«. Seveda sem vztrajala pri svojem in na koncu res komaj, komaj prišla do wc-ja. In potem...nič...ničesar nisem spravila iz sebe, pa če sem se še tako trudila. Na koncu sem se vdala in šla nazaj v porodno, na mizo.
Sledilo je še nekaj vprašanj, nato pa sem se kar ulegla. Babica Alenka me je pogledala in rekla, zdaj pa kar pritisnite. Primite se pod koleni in kolikor močno lahko, pritisnite. In sem. Enkrat, pa še enkrat. Druga babica mi je malo pritisnila na trebuh, res zelo nežno. Nič več me ni bolelo.
In potem sem zaslišala: »Ja bravo, samo še enkrat pritisnite«.
[caption id="attachment_13209" align="aligncenter" width="292"]
Najin sonček Ian, star 20 minut[/caption]
In Juretov glas:«Alja, poglej.«
Kar sem videla, je bilo zagotovo nekaj najlepšega v mojem življenju. Mali dojenček, ki je 9 mesecev rastel v meni, je zdaj ležal med mojimi nogami. Nisem se ga mogla nagledati in načuditi temu čudežu narave.
Moj mali sonček. Najin Ian. Hitro so mi ga položili na trebuh in tako sva doživela tudi prvi stik s sesanjem mojih prsi. Seveda v njih še ni bilo mleka, ampak neznansko vesela sem bila, ko sem videla, kako močan sesalni refleks ima že takoj po rojstvu.
K nama je prišel še dr. Aleksander Merlo, me povprašal po počutju in nama čestital.
»Veste, takšnih porodov pa ni veliko. Sploh pa ne, če rodite prvič.«
Res je odličen zdravnik, izjemno strokoven pa vseeno zelo prijeten. Prav zaradi njega in osebja, ki dela pod njegovim vodstvom, sem se tudi odločila za postojnsko porodnišnico. In niti za sekundo mi ni žal, da sem se že prej vozila v Postojno na preglede, na koncu na 3 dni, saj sem vedno pomirjena odšla domov. Odgovoril je na vsa najina vprašanja in nič se mu ni zdelo nepomembno.
Ura je bila 6:50 zjutraj, kar pomeni, da sem rodila v dobri uri. Nič nisem bila šivana in po treh urah so naju odpeljali na oddelek. Z Juretom sva se odločila, da bomo skupaj vse tri dni, zato sva dobila svojo sobo, ki je bila res prijetna. Najinega sončka so odpeljali k pediatru na pregled, midva pa sva srečna obsedela vsak na svoji postelji. Solzice sreče so nama tekle po licih in objeta sva komaj čakala, da dobiva nazaj najin zakladek.
V katerem tednu sem rodila: en dan pred zadnjim predvidenim dnevom poroda, 17.5.2015 ob 06:50
Velikost, teža in obseg glavice najinega sončka: 50cm/2980g/33cm
Počutje pred, med in po porodu:
- Pred: odlično, razen bolečin v kolkih in medenici
- Med: boleče ampak zelo pomirjeno, umirjeno in nič živčno
- Po: noro dobro z ogromno energije in brez bolečin
Najin Ian, star pol dneva[/caption]
Utrujenost: sploh nisem bila utrujena, komaj sem čakala, da najinega sončka celega poljubčkam
Kaj si bom najbolj zapomnila s poroda:
1.Jureta, ki je bil ves čas ob meni in tega sem bila res iskreno vesela, saj sem bila zaradi njegove mirnosti povsem mirna tudi jaz-
2. Babico Alenko, ki je strokovno opravila svoje delo, vendar z močno razvitim čutom, kako najbolje vplivati na porod in porodnico samo. Res odlična je, brez nje moj porod zagotovo ne bi potekal tako umirjeno, kot je. Njene nežne in vzpodbudne besede so bile med porodom pravi balzam za ušesa in dušo.
3. Prvi pogled na najinega sončka, ko je ves nebogljen ležal na mizi, še vedno s popokovino povezan z mano in njegovega prvega joka. Ti občutki prihajajo nekjeiz notranjosti moje duše ter me celo preplavijo z neko toplino, radostjo, srečo in ljubeznijo.
Res nekaj najlepšega, neopisljivega in neponovljivega.
Vsak dan, ko se spomnim na to, se zahvalim za ta čudež, ki mi je bil namenjen.
Česa se najbolj veselim: Vsake nove sekunde preživete z najinim sončkom, pogleda, ko se trudi odpreti učke, mimik njegovega obraza, stiska mojega prsta njegove male rokice.