Hvala ti

Eden tistih dni, ko v deževnem dopoldnevu uživava na kavču. Ko se stiskava eden k drugemu in nama ni potrebno prav ničesar. Obožujem te dneve. In zavedanje, kako zelo srečna sem, da imam svojega sinčka...

Moj mali sonček spančka zraven mene, jaz pa ne morem verjeti, kako se spreminja iz dneva v dan. Vsak dan kaj novega, še malo, še čisto malo, pa bo tudi nogica prišla do ustk. In kako gleda, prav opazuje svoje prstke. Kako mu je vse zanimivo, kako novo. Veliko se pogovarjam z njim, mu govorim, kako je bilo, ko je bil še v trebuščku, kako nestrpno sva ga z očijem čakala in kako zelo sem si želela, da bo prišel takrat, ko bo pripravljen, ko si bo sam to želel. In on mi govori, kako hvaležen je, da sva se že v trebuščku pogovarjala z njim, da mu je oči vsak večer zaželel najlepše sanje in da sem ga zjutraj pozdravila z nežnimi besedami. Srečen je, ker je že v trebuščku čutil radost, veselje in ljubezen, zaradi svojega obstoja. In jaz se mu zahvaljujem za vse trenutke, ko je bil še v meni, ko sem čutila to malo kepico, ki se je obračala in mi tako govorila, da je v redu. Hvala ti sinček moj, ker me iz dneva v dan učiš, kako biti boljši človek. Zaradi tebe sem bolj pomirjena, bolj umirjena globoko v sebi, ker vem, da si to zaslužiš. Da potrebuješ mamico, ki bo prisotna v vsakem trenutku s tabo in si ne bom enkrat očitala, da se ti nisem dovolj posvečala. Da mi nikoli ne bo žal in ne bom rekla, da nisem izkoristila vsakega trenutka s tabo. Ker ga. Ker se vsak trenutek zavedam, kakšen blagoslov je, da te imam v svojem življenju. Zavedam se te popolne ljubezni, ki mi jo brezpogojno daješ. In trudim se, da ti jo lahko vračam. Zavedam se, da si poseben, tako kot je poseben vsak ternutek, ki ga preživiva skupaj. Tako si nebogljen, tako odvisen od mene, da zavedanje, kako zelo sem odgovorna zate, za tvojo srečo, prav boli. Rada bi ti dala vso srečo v življenju, vse objeme in poljube tega sveta, rada bi te zavila v vatko, da te nihče nikoli ne bi prizadel. Vem, da ne morem, zato pa te vsaj zdaj, ko si tako majhen, tako moj, ves čas stiskam in objemam. Da ne boš kdaj pomislil, da te nimam rada. Da boš vedno vedel, da si moj svet, da mi pomeniš vse. In še več. Da sem zaradi tebe najsrečnejša. Da ob tebi pozabim na vse probleme in težave. Amapk res na čisto vse. Ker si edino ti zares poemmeben. Ker mi je vseeno, če nimam nobene nove obleke,če si ne kupim novih čevljev, če nimam zadnje modne torbice, za katero bi prej dala življenje. Ker zdaj vem, kaj je v življenju resnično pomembno. In hvala ti, da me učiš tako pomembne lekcije. Tako si majhen, pa tako pameten. Tako vesela sem, saj s tabo spoznavam resnične radosti življenja. Resnično ljubezen, ki se ne more primerjati z materialnim. Ki se ne more primerjati z nobeno drugo. Zdaj vem, kako puhlo in površinsko je bilo življnenje brez tebe. Zdaj pa ima nek globji pomen. In hvala ti, ker si tako potrpežljiv z mano. Ker se mi smejiš, ko v trgovini pozabim, po kaj sem pravzaprav prišla. Ker me začudeno gledaš, ko ti obuvam nogavičke, saj veš, da si jih boš že naslednjo sekundo sezul. Ker si tako nežen, ko se zvečer, preden zaspiš, stisneš k meni. In hvala, ker veš, da te imam rada. Najbolj na svetu Hvala ti za uvid, da ni vedno vse tako, kot si želimo. Je pa potrebno, saj se iz tega določene stvari naučimo. Ni vsaka mamica tako srečna kot jaz, nima vsaka mamica možnosti, da svojega sončka objema in stiska k sebi. Zato sem ti hvaležna, da imam to možnost, ti biti mamica. In prisežem ti, trudila se bom tako, kot bom znala najbolje. Tudi, če bodo drugi mislili, da pretiravam, jaz vem, kaj je najbolje zate. In če je dobro zate, je zagotovo tudi zame. Danes je prav poseben dan, danes je dan, ko se moramo še prav posebaj pokloniti mamicam, ki svojih sončkov ne morejo objemati. Ker so se rodili s krilci. Ker nas učijo neke druge zgodbe. Ker nam kažejo, kako zelo je vse minljivo. Ker nas prosijo, da bodimo hvaležne za vsak dan, za vsako minuto s svojimi sončki. Ker nam pošiljajo zavedanje, da so še vedno tukaj, le v drugačni obliki. In ker nam govorijo, da v resnici niso nikoli odšli. So tukaj, v srcih svojih mamic. Za mamico, ki verjame, da bo enkrat spet k sebi stiskala svojega sončka. Za mamico, ki verjame, da bo nekoč ponovno na svojih licih začutila njegov dih. Za mamico, ki nas prosi, da namesto nje objamemo svoje sončke in jim povemo, kako rade jih imamo. Za mamico, ki se svojemu sinčku zahvaljuje, da je skozi tragedijo in najhujšo bolečino, spoznala najglobjo ljubezen.