Ja, še vedno spiva skupaj

Ja, še vedno spiva skupaj...

Začeten mesec se je raztegnil na skoraj 5 mesecev skupnega spanja z mojim sončkom. In veste kaj, super je :) Vsi dobronamerni nasveti: « Alja, boš videla, kako zmatrana boš po enem mesecu, potem po treh mesecih, zdaj po šestih mesecih«, se pri meni še niso izkazali za točne. Pa tisto:« nič se ne boš spočila, če bosta spala skupaj," "nič ne boš spala," " niti malo časa zase ne boš imela..." No, vse to pri meni ne drži. Vedno bolj se mi zdi, da te nasvete dobivam od ljudi, od mamic, ki s svojimi otročki niso spale skupaj, ki te čudovite izkušnje niso imele, ki so jih zaprle v svojo sobico in jih pustile jokati, da se navadijo spati sami. »Pusti ga, naj joka,« je nasvet, ki ga dobivam res pogosto. Ali pa vprašanje: »Ali ponoči kaj spite«? V večini te mamice, ki mi svetujejo, naj ga dajem spat v svojo posteljico in naj ga kar pustim, če joka, saj se bo že navadil in bo nehal, zgledajo in v resnici tudi so, veliko bolj utrujene kot jaz. Tudi nasveti starejših mamic so podobni in njihove izkušnje mi govorijo, da je obdobje dojenčkovih prvih mesecev eno od njabolj zmatranih. Jaz pa še vedno kar čakam, da pride to obdobje, ko se mi bo kar mešalo od utrujenosti, ko ne bom imela časa se preobleči iz pižame do 16:00 popoldan, ko si ne bom umila las 14 dni, kaj šele skuhala kosila in pospravila stanovanja. Seveda ne izključujem možnosti, da bo prišlo, pa vseeno, zaenkrat mi je res super. Zares. Tega ne pišem zato, da bi izpadla neka »super« mami, to je samo moja izkušnja, ki morda lahko pove, da obdobje prvih mesecev ni samo nočno vstajanje, utrujenost do onemoglosti in kupi neopranega perila. Od drugih mamic poslušam, kako so zmatrane, kako nimajo nič časa zase, kako ponoči vstajajo zaradi hranjenja in na sploh kako se jim je življenje obrnilo na glavo. Mogoče pa bi pomagalo, če bi spale skupaj s svojimi dojenčki? Morda jih bosta vaša bližina in objem pomirila? Morda bodo potem bolj mirni in nasmejani tudi čez dan? Seveda, tudi moje življenje se je popolnoma podredilo mojemu sončku, pa vendar niti slučajno ni tako težko, kot so me pripravljali, da bo. Zvečer po obveznem in zelo zaželjenem kopanju z očijem, ko vriska od sreče, se podojiva, potem se še kakšne pol ure sam s sabo pogovarja (v postelji) in okoli 20:30 zaspi. Okoli 23:00 se uležem zraven njega (moj partner je na drugi strani postelje, včasih pa kar na kavču – je velik in res udoben - kavč :) Okoli 02:00 se prvič začne prebujati oz. postane malo bolj nemiren. Takrat ga preprosto stisnem k sebi, da se doji. Večinoma oba kar tako zaspiva naprej. Včasih se zbudi tudi ob 05:00, ko ponoviva vajo. Nič ne joka, nič ne godrnja. [caption id="attachment_23051" align="aligncenter" width="292"] Najlepša, najbolj nasmejana jutra :)[/caption] Takoj, ko začutim, da se malo bolj začne obračati, vem, da je čas za hranjenje. Včasih zjutraj sploh ne vem, kolikokrat sva se dojila. Vse poteka tako umirjeno, da moj dragi misli, da se ponoči sploh ne doji. In potem se zbudi okoli 07:30. Začne govoriti in se smejati. Takrat sledi hranjenje, preoblačenje iz pižamice, pa obvezno česanje. Jaz največkrat vstanem okoli 06:00 ure, spijem svoj »energy booster« - ja, ja, kalijev askorbat me res napolni z energijo :) To je urica in pol samo zame. Ljubim mirna jutra, ko si skuham svojo ječmenovo kavico v mandljevem mleku z malo cimeta. Usedem se za računalnik in tako kot danes, kaj spišem ali pa samo preberem kakšna sporočilca, novičke...Čudovita so tale samo moja jutra, ko je še vse tako spokojno in mirno. Danes dežuje. Rada imam dež. Rada imam jesen. Ljubim dneve, kot bo današnji, ko se bom z mojim srčkom cel ljubi dan stiskala na kavču, ko bova kaj dobrega spekla, ko bom v miru spisala en kup odgovorov na vaše e-maile – upam :) in ko bom končno oddala mojo prijavnico za pridobitev certifikata adoule. Saj veste, kdo je doula – obporodna spremljevalka. Adoula pa je »duhovna« babica, ki zagovarja, da rojstvo ni le biološki proces, temveč tudi duhovni proces. Adoula pomaga pri vzpostavitvi povezave med starši in otrokom, že preden pride do fizičnega rojstva in tudi že pred spočetjem. To vrsto obporodnih spremljevalk so uporabljali že v antičnih časih, zdaj pa se vedno več uporablja predvsem med bodočimi starši, ki se zavedamo, da je rojstvo veliko več, kot le fizični proces. Zakaj sem se odločila za to? Za menoj je zanimiva izkušnja s prihodom mojega sončka, zelo zanimiva tudi zato, ker se je rodil na dan, ki sem ga sanjala pred 15-imi leti, na dan, ki je povezan z veliko dogodki v mojem življenju. Ko so me pred porodom spraševali, kakšnega poroda si želim in naj napišem porodni načrt, sem vedno odvrnila, da si želim le, da se rodi spontano, takrat, ko bo pripravljen, brez kakšnih umetnih popadkov, predrtja mehurja... To mi je bilo res najbolj pomembno. In tako je bilo :) Ko je bil pripravljen, je prišel. Enkrat drugič več o tem :) Morda verjamete, morda ne, niti nisem tukaj, da bi kogarkoli v karkoli prepričevala. Pa vendar vem, da je moj Ian veliko več kot le moj otrok. Prišel je na dan, ki si ga je sam izbral, prišel je k nama, ker si naju je izbral za svoja starša. Prišel naju je naučit svoja znanja in midva sva tu, da ga sprejmeva v celoti, takšnega, kot je. V tujini mi je zelo cenjena regresoterapevtka, ki izvaja metode regresije v življenje med življeni rekla: "On ve, kdo si ti in ti veš, kdo je on." Samo sprejmi ga, samo sprejmi, to je največ, kar mu lahko daš. Vem, kako zelo sta v procesu novega rojstva pomembni duša in psiha. In zato se k mojemu sončku stiskam takrat, ko mu to ustreza in takrat, ko potrebuje mojo bližino. Ker vem, da je bil z mano tesno povezan vseh 9 mesecev in še več. Ker vem, da se je v meni počutil varnega in vem, da zdaj to varnost čuti v mojem objemu. Ker vem, da se v svoji posteljici počuti osamljenega in joka zato, ker potrebuje toplino. Ker vem, da spanje v isti postelji zmanjšuje sindrom nenadne smrti pri dojenčkih, saj posnemajo mamino dihanje. Ker vem, da se na tak način veliko bolj naspiva. Oba. Ker vem, da sva tako najbolj srečna. Če ga bom razvadila, ga pač bom. Če bom utrujena, pač bom. Vsaj vedela bom, da sem mu dala to, kar je najbolj potreboval. Toplino in ljubezen.