PREVENTIVA – SAMOZAŠČITNO OBNAŠANJE

Kaj pomislimo, ko slišimo besedo preventiva? Največkrat si mislimo: „Ja, dobro bi bilo…“, potem pa pri tem ostane. Veliko lahko naredimo zase in za svoje zdravje. Vse v življenju je v večini odvisno od nas. Vsi imamo enake možnosti, kako jih uporabljamo pa je odvisno od posameznika. Sestavljata nas dve dimenziji: duhovna in fizična. Za doseganje ravnovesja, moramo poskrbeti za obe…

Kaj lahko naredimo za prvo – duhovno dimenzijo? Največji dar je naš občutek sreče. Kako ga lahko dosežemo? Poskušajmo se približati našim življenjskim ciljem. Najprej jih moramo znati ozavestiti. Kaj smo pravzaprav mi? Ločiti sebe od drugih. Spoznati svoje pozitivne lastnosti, potenciale ter šibkosti.

Potenciale moramo znati razvijati v pravo smer in jih obravnavati ter čuvati kot naš največji zaklad. Šibkosti pa analizirati, jih razčleniti in poiskati rešitve, torej jih oblažiti. Osebno zadovoljstvo s samim seboj, nam največkrat ponudi tudi zadovoljivo okolje, ki je običajno skladno z našim počutjem. Tako si ustvarjamo pogoje tudi za drugo – fizično dimenzijo. Kot so dejali že naši predniki: „Zdrav duh v zdravem telesu“.

Poleg recimo temu „umetno ustvarjenih pogojev“, so tu še biološki, genetski. Vendar tudi tu je lahko veliko odvisno od nas. Na primer: Nekdo ima lahko genetsko preddispozicijo za rakovo obolenje. Gre takorekoč za genetsko šibkost telesne dimenzije te osebe. Od nje pa je odvisno ali to šibkost pozna in kaj je posledica tega spoznanja.

V kolikor bo poskrbela da na primer njene celice dobijo zadostne količine kalija in s tem vežejo nase kisik, bo celica lahko ostajala zdrava. Toksini se bodo izločali, hranilne snovi pa absorbirale. Poleg tega je seveda potrebno poskrbeti tudi za celične membrane, da ostanejo zdrave, čvrste. V kolikor smo pri takšnih ritualih redni, močno zmanjšamo možnosti za padec imunskega sistema ter s tem onemogočimo, da bi se naše šibkosti razvile, pa naj gre za rakovo ali katerokoli drugo obolenje.

Pravzaprav smo vsi mi rojeni z določenimi preddispozicijami, šibkostmi, programi, ki se nam skozi življenje ponavljajo. Pa naj gre za duhovno (psihično) ali fizično (telesno) dimenzijo. Svoje psihološke vzorce in fizične manjke moramo najprej znati prepoznati. Sami ali s pomočjo psihoterapevtov, zdravnikov.

Nato se lahko lotimo reševanja le teh. Najprej kar lahko naredimo zase je torej samozaščitno vedenje. Velikokrat slišimo: „Imej se rad“. Svoje zdravje lahko na neki ravni primerjamo z rastjo ploda v maternici. Mati je takrat naravno usmerjena k zaščiti ploda. Prav tako je njen imunski sistem naravno utrjen. Dojenček je zaščiten vseh devet mesecev, drugače ne bi preživel. Tudi ko odrastemo moramo paziti nase kot matere na svoj plod.

Ko občutimo, da se naš občutek samih sebe spremeni (na slabše) je zadnji čas oziroma rdeča luč za ukrepanje. Največ ljudi, zamahne z roko v smislu saj bo. Nič ne spremenijo in vztrajajo na enak način na isti poti. Iz svoje prakse poznam veliko primerov, kateri mi kasneje zaupajo, da vedo kdaj bi se morali ustaviti, pa se niso.

Na primer: Pred časom je hodil k meni gospod, ki je imel tumor na možganih. Rekel je: „Sedaj me je pot pripeljala do vas…obupal sem! Zdi se mi, da sem v brezhodni situaciji…Ne počutim se dobro v sebi, občutek imam kot da sem izdal lastno družino…“ Pravzaprav je kot prvo izdal samega sebe. Vsa mlada leta je živel za delo. Bil je na odgovornem delavnem mestu. Omenjeno delo je bil njegov izziv, ambicija ter hkrati skrb za družino. Družina je bila na stranskem tiru, kljub vsemu pa je imel občutek, da dela pravilno, saj skrbi za varnost svoje družine. Okolica mu je ves čas pripovedovala, da se preveč žene in s tem škodi samemu sebi. Ni poslušal, ne svoje biti, ne drugih. Na koncu ga je ustavila diagnoza na telesni ravni – tumor. Imel je občutek neprimernosti, saj je odpovedala njegova funkcija „zaščite“ (varnosti) glede družine. Domači so stopili skupaj in se zelo povezali. S pomočjo psihoterapije in družine je spoznal tudi druge, pomembne kvalitete življenja, ki jih prej praktično ni uvidel.

Počasi je pridobival smisel – saj ga je moral spremeniti. Pričel se je boriti za življenje, zase in tudi družino. Ravno smisel je tisti, ki je v življenju najpomembnejši. Perspektiva skozi katero gledamo na življenje, svet. Dokler zdravje imamo, premalo naredimo zanj. Toda, nič ni večnega. Nič ni nespremenljivega, saj je edina stalnica v našem življenju sprememba.

Vsak od nas ima prvo, najpomembnejšo vlogo, ko odraste, da poskrbi zase. Zdravje je naša prva vrednota, brez katere ni nobene druge, oziroma postanejo vse druge zelo majhne. Pomislite, kaj ste danes naredili zase? Ste si vzeli čas in odšli na sprehod v gozd, na tek? Ste si privoščili zdrav obrok? Ste se nasmejali v dobri družbi? Ali ste morda poskrbeli za zdravje vaših celic?

Naredite vsak dan nekaj za obe naši dimenziji – duhovno ter fizično. Duša in telo nam bosta hvaležna.

Napisala: Barbara Sarić, psihoterapevtka


Objavljeno v Delu, avgusta 2015

Print Friendly

Dodaj odgovor