Vračanje k naravi

Današnji vsakdan je postal zelo monoton, zaznamuje ga rutina. Postali smo sužnji časa – ure imamo praktično povsod – na roki, v vseh prostorih našega doma, avtu, službi, televizijskem zaslonu, štedilniku, radiu, računalniku, avtobusu… Vselej nekam hitimo, saj res ne želimo zamujati ali biti odsotni na nekem pomembnem kraju ali dogodku. Smo praktično povsod, pa vseeno nismo prisotni v nas samih. S tem mislim, da smo izgubili naš notranji mir, naš notranji kompas, ki nas usmerja. Usmerja nas ”hudobna” ura, obveznosti, rutina, pravila in tehnologija.

Če se za trenutek ozremo k našim prednikom ali pa nekaterim kulturam, ki še vedno živijo povezani z naravo, bomo naleteli na precej drugačen način življenja. Ne skrbi jih koliko je ura, denar, še manj pa sijajna kariera. Tudi, če živijo v pomanjkanju – kar je sicer predvsem naš pogled na njihov način življenja, ki je vezan na materialistično percepcijo – so nasmejani, sproščeni, zdravi, veseli, pa tudi na videz izgledajo precej mlajše kot mi. Ti ljudje častijo življenje, naravo, človeške odnose in tisto malo (materialnih) stvari, ki jih premorejo. Od kod torej izhaja prepričanje, da je naše sodobno in mestno življenje bolj kakovostno, razgibano in srečno? Ste prepričani, da materialne stvari, dostopnost storitev v mestu, tehnologija in izobrazba odtehtajo mir, spokojnost, srečo, radost, koherentnost skupnosti, ki bi jih občutili, v kolikor bi se ponovno povezali z naravo?

Poglejmo še z drugega zornega kota. Zakaj se vsi tako dobro počutimo na sprehodu po gozdu, travnikih, ob reki ali pa ob obali? Morda zato, ker je človek del narave. Tudi sodobni človek ni neodvisen od narave. Naša telesa so del narave. Naši geni kličejo po naravi, saj so naši predniki vselej živeli v stiku z naravo. Pa mi danes? Živimo v betoniranih in futurističnih oazah, uživamo hrano, ki je po svojih lastnostih pravzaprav ne-hrana (zato pa smo tudi konstantno lačni), živimo v betoniranih in popolnoma sterilnih domovih, kjer praktično ne primanjkuje vseh tehnoloških naprav, ki jih sodobna družba premore, prav tako smo omejeni na gibanje urinih kazalcev, kar nam daje občutek, da je dan tako zelo kratek. Pa smo srečni? Smo radostni in mirni? Smo morda zdravi? Odgovorite si sami.

Ste opazili, da se naše misli, počutje, zdravje in zadovoljstvo bistveno spremenijo po sprehodu v naravi. Ste opazili, da ljudje, ki se vračajo k naravi – s tem mislim tudi vračanje k bolj naravnem načinu življenja, prehranjevanja, gibanja – zatrjujejo, da se počutijo bolje, bolj zdrave, srečne, bolj vitalne in okretne, prav tako bolj odporne na okužbe in bolezni, bolje spijo in tudi odnosi se bistveno izboljšajo.

Ko ste potovali skozi članek ste se morda zamislili in v mislih analizirali vaš način življenja. Morda vam bo članek pomagal pri odločitvi, da je vredno poskusiti in videti, ali se bo kaj izboljšalo v času, ko boste vaš način življenja ”ponaravili”. Mnogim ljudem je vrnitev k naravi dala veliko več kot so upali. Tudi svoje sanje na poslovnem področju so na tak način lažje uresničili. Razlog? Verjetno zato, ker so zopet našli svoj notranji kompas, ki je bil s prejšnjim načinom življenja prekrit z umazanimi plastmi in ga ni bilo možno opaziti, kaj šele upoštevati.

Se morda sprašujete kaj ta notranji kompas pravzaprav je? Pravzaprav ga lahko vsak imenuje po svoje in si ga tudi razlaga po svoje. Dejstvo je, da enotne razlage še ni. Za nekatere je to nekakšna notranja modrost, intuicija, notranje vodstvo, za druge duša, za tretje pa naš Nadjaz, ki predstavlja naše srčne želje in nam kaže našo pravo življenjsko pot, ki nas izpolnjuje. Tudi to je vračanje k naši pravi naravi.

Emilija Mitrović

Print Friendly

Povezane vsebine

Dodaj odgovor