Hvaležna sem

Moje zlato.
Moje srce.
Moja največja ljubezen.
Moje življenje.
Moja sreča.
Moj ponos.
Moje vse.
Moj Ian.

Kako čas teče, prav ne morem verjeti, da je minilo že 4 mesece in pol od dneva, ko sem ga prvič objela, ko sem prvič začutila njegov dih na svojih licih, ko sem ga prvič stisnila močno k sebi.

Ljubim ga od dneva, ko je bil spočet , vanj sem zaljubljena od dneva, ko sem ga prvič videla.

Še vedno me, ko se spomnim na prvi trenutek, ko sem ga zagledala, preplavijo občutki, ki jih z besedami ne morem opisati.
Občutki globoke hvaležnosti, nepojemljive sreče in zavedanja, da je moje življenje dobilo smisel.

Dokler ga ni bilo, sem mislila, da je moje življenje popolno.
Zdaj vidim, kako zelo sem se motila.

Imela sem vse, pa vendar nič.
Šele zdaj to vidim, šele zdaj spoznavam, kaj je resnična popolnost, popolna ljubezen in brezpogojna ljubezen.

20150822_192814Res brezpogojna.
Ne vem, če imaš koga ali kaj lahko tako rad, kot imaš svojega otroka.
Brez pogojevanj. Brez pričakovanj.
Samo ljubiš.

Ja, po mojem mnenju je takšna ljubezen lahko samo ljubezen do otroka.

Vsak dan se zahvalim, da je moj Sonček zdrav.
Vsak dan sem hvaležna za njegov jok, za njegov smeh.

Vsak dan sem hvaležna za vse polulane planičke, za vse preoblečene bodije, za vse pobruhane majčke…
Vsak dan se zahvalim, da so krčki največja težava, ki jo je imel.

Vesela sem vsakega joka, ki opozarja prihod zobkov.
Vesela sem nočnega zbujanja in dnevov brez energije.

Srečna sem bolečin v hrbtu zaradi njegove teže.
Vsak dan se zahvalim za bolečine ob začetkih dojenja.
Srečna sem, da lahko dojim in imam tako pridnega sesalčka.

Vsak dan z veseljem čakam, da bo lačen in se bo spet stiskal k meni.

Vsak večer se stisnem k njemu in sem srečna, da je zadnji, ki ga zvečer pobožam.
Vsako jutro sem hvaležna, da je prvi, ki se mi zjutraj nasmehne.

Vsak dan se zahvalim za vse neprespane noči, za vsa uspavanja, za vse utrujene minute.

Vsak dan znova se opomnim, da nimamo vse te sreče.
Preveč je žalostnih zgodb, drugačnih zgodb, ki za sabo pustijo neizbrisljiv pečat.

Zato sem hvaležna za vse trenutke, ki jih preživim z mojim Ianom.
Za vsako sekundo, ko je v mojem objemu, za vsak njegov pogled, za vsak njegov dotik.

Je kot sončen dan v še tako deževnem dnevu.

Zavedajmo se tega vsak dan, vsak trenutek.
Zavedajmo se, kakšen blagoslov je, da imamo zdrave otroke.
To je vse, kar je zares pomembno.
Vse ostalo je…samo ostalo…
Zdaj to vem.

20150923_141927Zdaj vem, koliko stvari je nepomembnih.
Zdaj vem, kako zgledajo popolna sreča, predanost in harmonija.

Gledam ga, medtem ko to pišem.
Mirno spančka v svojem ležalniku. Pokrit s toplo odejico.
Ne morem, da ne bi.
Stopim do njega, da začutim njegov dih na svojem licu, da zavoham najlepši vonj na svetu, da pobožam njegovo toplo rokico.
In vem, lahko se zbudi.
Vseeno mi je.
Samo, da je zdrav.

Moj je.
Moja ljubezen.
Moja sreča.

Uležem se k njemu. Stisne se tesno k meni. Lačen je.
Mirno je, meni pa solzice tečejo po licih.
Božam ga po hrbtu, uživam v njegovem dihanju.

Hvaležna sem za te trenutke, za trenutke popolne varnosti, popolnega zaupanja, popolne predanosti.

Upam, da ga nikoli ne bom prizadela.
Želim si, da bo vedno vedel, da lahko računa name.
Da bo vedno vedel, da sem tukaj za njega.
Kadarkoli me bo potreboval.

Zato, drage mamice, ne pustite svojih dojenčkov jokati.
Morda potrebujejo le vašo bližino, le vaš objem ali toplo besedo.

So vse, kar imamo.
Naj se najprej naučijo, da v življenju lahko računajo na nas, ko nas potrebujejo.
Naj vedo, da jih nikoli ne bomo razočarale.

Nekatere nimajo te sreče.
Nekatere bi dale vse za neprespane noči, za boleče bradavice, za menjavanje pokakanih planičk in pranje pobruhanih pajackov.

20150916_075437V spomin mali princeski, ki vsega tega ni doživela.
V podporo njeni mamici, ki bi dala vse na svetu, da bi se lahko vsaj enkrat ponoči zbudila zaradi njenega joka.

Z globokim spoštovanjem.
Z neopisljivo žalostjo.
Z iskreno ljubeznijo.

Print Friendly