Ian – 1. teden

Prvi teden najinega sončka

Zdaj, ko to pišem, smo že doma, Ian spi zraven mene, jaz pa podoživljam svojo porodno izkušnjo in prvi teden z najinim sončkom.

Porod je bil zame res zelo lep dogodek. Prepričana sem, da si ga vsaka mamica zapomni kot edinstveno in nepozabno izkušnjo, ki je ne moreš primerjati z nobeno drugo. Takšnih občutkov sreče, radosti in ljubezni nisem doživela še nikoli. Vsaka izmed nas ima svojo zgodbo in vsaka je edinstvena in neponovljiva.

Res sem hvaležna, da je bila moja prva porodna izkušnja tako lepa, točno takšna, kakršno sem si želela. Ničesar ne bi spremenila, ničesar odvzela, ničesar dodala.

Ja, če se prepustiš, če verjameš in zaupaš, se vse zgodi tako, kot se mora.
Ne morem prehvaliti porodnišnice, vsega osebja, njihove ustrežljivosti, prijaznosti in pripravljenosti pomagati pri vseh mojih vprašanjih.

V porodnišnici smo ostali 3 dni, od nedelje do srede. To je bila res vrhunska oskrba, imela sva svojo kopalnico, 5 okusnih obrokov (vsak je napisal kaj je in česa ne), vmes je bilo čaja, mleka in vode kolikor sva hotela. Ker nimam nobenih šivov, sem se takoj počutila odlično in nisem imela nikakršnih težav.

Vseeno pa sem komaj čakala, da gremo domov, da se ustalimo kot družinica.

In tako sva v sredo po kosilu, najinega sončka namontirala v lupinico za v avto, ga čisto zadekala (da ne pride do njega kakšna premočna sapica :), in končno smo odrinili proti domu. Jaz sem sedela zadaj, Ian pa je ves čas vožnje budno spremljal dogajanje okoli sebe. Sonček moj, kako rada ga imam, ko z zvedavimi učki zre v svet okoli sebe, v svoje novo življenje. Najlepše učke, ki se jih kar ne morem nagledati. In njegovi mali prstki, ki se že tako močno oklenejo mojih.

Doma smo se kar hitro ustalili, Ian je dobil častno mesto na sredini kavča v dnevni sobi. Že isti dan so ga obiskali moji in Juretovi starši ter stric in teta.

Zvečer pa, ko smo ostali sami, je najlepše šele prišlo. Z Juretom doma kar naenkrat nisva več sama, z nama je najin sonček, za katerega živiva in ki je najino življenje naredil popolno. Vsak trenutek, ko se mu zazrem v oči, v meni vzpodbudi neko globoko toplino in hvaležnost, da sem mu lahko mamica. To so res lepi občutki, takšni, kot nobeni drugi. Teh trenutkov ne bi zamnejala za nič na svetu.

Jaz se super počutim, sem pa kar doma, oz. včeraj sem šla do trgovine, ki pa res ni prav daleč. Res bi morala več počivati, zaradi čišče, ki je po celem dnevu, ko hodim gor in dol, kuham, pospravljam in nosim okoli najinega sončka, kar obilna. In če bolj počivam, je boljše. Samo kaj, ko ne morem biti pri miru. Pa ni razlog to, da mi Jure ne bi pomagal, sama sem taka, da ne morem cel dan ležati. Potem pa imam. :)

Komaj čakam, da ga peljeva na sprehod. V sredo, po obisku patronažne sestre, sva se zmenila, da gremo na prvi sprehod :) Vreme nama je naklonjeno.

20150523_083754
Najin Sonček :)

Tako, ura se bliža 23:00, midva sva že čisto zaspana, Ian pa kar spi in spi. Rada bi ga budna počakala, da ga še podojim in preoblečem (ja, zdaj sem ugotovila, da ga moram najprej podojiti, ker če ga najprej preoblečem in potem dojim, ga grem lahko kar takoj še enkrat preobleči). Kaj bi dala, da bi tako, kot spi zdaj, spal ponoči.
Pustimo se presenetiti :)

 

 

Koliko sem star: 1 teden in en dan
Kako težak sem: Ob rojstvu 2980g, po odpustu iz porodnišnice 2930g, patronažna sestra pride v sredo in spet se bomo tehtali.
Zlatenica: Ni imel in nima zlatenice, le beločnice učk je imel malo rumene, kar pa se je že popravilo.
D3 kapljice: V porodnišnici sem dobila recept za Plivitove D3 kapljice, ki pa mu jih nisem dala, ravno zato, ker sem slišala, koliko dojenčkov ima zaradi njih krče. Kupila sva mu Biogaia D3 kapljice z dodanimi probiotiki in za zdaj se zelo dobro obnesejo, brez težav.
Dojenje: Dojenje nama je lepo steklo. Na začetku me je zelo bolelo, zdaj pa sva se že privadila eden na drugega. Dojiva se na vsaki dve uri, včasih pa kar na eno uro in pol. Kje so tisti novorojenčki, ki se dojijo na 3-4 ure :) Med dojenjem včasih kar zaspi in tako do druge dojke, da bi ga prestavila, sploh ne prideva. In glede na to, da se tako doji samo približno 7 minut, seveda bolj malo poje in je kmalu spet lačen. Ravno današnja noč je bila taka, da ga po sedmih minutah sploh nisem mogla zbuditi, da bi še malo pil…in potem je čez eno uro on zbudil mene :) V porodnišnici mi je babica Alenka dala mazilo Rešilko za prsne bradavice in je res super. Prej sem imela Bepanthen, ampak Rešilkota ne zamenjam.
Spanje: Čez dan včasih spi tudi 2 uri in pol naenkrat, ponoči pa nikoli. Prav tako je čez dan z nama v dnevni sobi na kavču, kjer ima svojo blazinico in takoj po dojenju lepo zaspi. Zvečer pa, ko ga po dojenju odneseva v njegovo zibko, nima niti najmanjšega namena zaspati. In potem ga malo nosiva naokoli, se spet malo dojiva in potem spet probamo z zibko in ko po nevemkolikem poskusu ne uspe, ga dava k nama na sredino postelje. In očitno je tam boljše, ker lepo zaspi.
Previjanje: Previjava se povprečno na vsake 3 ure oz. ko je potrebno. Če je treba ga previjem tudi ponoči. Je pa med previjanjem zelo priden, le čisto nag ne sme biti, pa je vse v redu. Najprej preoblečeva žabice in spodnji del, nato pa zgornjega. Nikoli vse naenkrat. Všeč so nama Mullerjeve planičke, nič ne premočijo, sva pa na enki.
Kaj ga pomiri: Zadnja dva dni je tudi čez dan več buden. Kadar je previt, nahranjen in mu res nič ne manjka, on pa še kar nekaj bi in začne jokati, ga v trenutku pomiri zvok sesalca. In potem zaspi.
Krči: Noč iz nedelje na ponedeljek je bila kar pestra, zdaj vem, da je bila kriva moja hrana (rdeča paprika, drobnjak, čokoladni kolaček, kakav). Tako, da zdaj res pazim, kaj pojem. Nobene začinjene hrane, česna in čebule, nobenih mlečnih izdelkov, čokolade, kakava, solat in svežega sadja. Jure je iz lekarne prinesel Vetrovne kapjlice koroških lekarn in včeraj zvečer sem mu dala dve zvečer pred dojenjem. Zdi se mi, da so ga malo pomirile. Lubenica mu ne dela težav, jagode pa sem si stlačila in pokuhala ter zmešala z riževim mlekom, pa mu je bilo tudi v redu.
Kolcanje: Revež mali, ves čas se mu kolca. Najhuje mi je, ko ravno zaspi in ga potem to zbudi. Baje, da se to dogaja zato, ker med dojenjem požira zrak.
Popek: Popek mu je odpadel že 6. dan po porodu :) Prej sem mu ga vsak dan čistila s fiziološko raztopino. In ko sem v nosečnosti mislila, da določenih stvari ne bom mogla početi (res ne maram krvi in nekih odprtih tkiv, ran…), zdaj vidim, da ko imaš svojega otročka, nobena stvar ne predstavlja težave in narediš čisto vse, kar moraš.
Oblačenje: Po previjanju sledi umivanje z vlažno krpico, pregibe kolen, komolcev in vrat mu namažem z ribodermom in preoblečem ga v sveža oblačilca. Številka 56 mu je najbolj prav. Doma imava veliko kupljenih oblačilc 62, na katera bo še malo počakal. Veliko bolj kot bodiji, so mi všeč samo žabice, zgoraj pa dve majčki. Ker ga tako veliko hitreje previjem, kot če moram odpenjati celoten bodi. To sem videla že v porodnišnici, da imajo vse dojenčke oblečene na tak način, kar omogoča res hitrejše previjanje. Jaz pa sem nakupila same bodije. In vedno mu čez žabice obujeva še nogavičke, ker mu kar paše, da je toplo oblečen in pokrit. Včasih je jokal, pa nisva vedela zakaj in ko sva ga pokrila še z eno dekico čez kovter, je takoj zaspal.
Česa se najbolj veselim: Vsakega trenutka, preživetega z mojim sončkom. Tako zelo lepo mi diši, ves čas bi ga vohala in se stiskala k njemu :)

Print Friendly